Društvo Srebrna nit je Katoliško cerkev v Sloveniji prijavilo inšpektoratu za notranje zadeve, češ da bi se morala prijaviti kot organizator volilne kampanje, ker javno izraža svoja stališča o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ta poteza društva, ki je v državni zbor tudi vložilo zakon, odpira resno vprašanje: kje so meje svobode govora in vesti, ko gre za temeljna moralna in etična vprašanja?
Katoliška cerkev se že stoletja izreka o temah, ki zadevajo človekovo življenje, dostojanstvo, trpljenje in smrt. To ni politično, temveč izraz njenega poslanstva. Ko Cerkev govori o vrednosti življenja ali o nevarnostih, ki jih prinaša legalizacija evtanazije, ne vodi volilne kampanje, temveč opravlja svoje bistveno poslanstvo. Od Cerkve bi bilo tako nenavadno, celo neodgovorno, če bi o takšnih vprašanjih molčala.
Zahteva, da bi se Cerkev morala prijaviti kot organizator volilne kampanje, ker izraža svoje stališče, bi tudi sicer pomenila nevaren precedens. Potemtakem bi moral vsakdo – od zdravnikov in etikov do društev in posameznikov – svoje mnenje o zakonu prijaviti kot del kampanje. Takšno razumevanje demokracije bi svobodo govora spremenilo v birokratsko kategorijo, kjer bi lahko o pomembnih družbenih vprašanjih javno govorili samo “registrirani” govorci.
Cerkev kot skupnost vernikov ima pravico – in dolžnost – govoriti o zadevah, ki se tičejo samega bistva človeškega bivanja. Tudi duhovniki imajo potemtakem v svojih pridigah pri mašah pravico, da ljudi nagovarjajo k odgovornemu odločanju na referendumu. Ko govorijo o svetosti življenja, ne vodijo politične propagande, ampak oznanjajo tisto, kar šteje za moralno resnico.
Če bi Cerkev utišali pod pretvezo volilne zakonodaje, bi to pomenilo nevaren poseg v svobodo vere in izražanja. Demokracija ni prostor, kjer imajo besedo samo tisti, ki so uradno »v kampanji«. Je prostor, kjer lahko vsakdo – tudi Cerkev – svobodno in odgovorno spregovori o tem, kaj pomeni biti človek.
Aleksander Vodeb, Moja Dolenjska