Črni močeril (Proteus parkelj) je edinstvena jamska dvoživka, ki živi izključno na zelo omejenem območju belokranjskega krasa zahodno od Črnomlja. Gre za eno najredkejših in najbolj ogroženih vretenčarskih vrst na svetu, ki je hkrati izjemno pomembna za razumevanje evolucije prilagoditev na podzemno življenje.
Odkritje in taksonomija
Prvega črnega močerila so raziskovalci odkrili 18. oktobra 1986 v skoraj izpraznjeni strugi pod izvirnim jezerom Dobličice pri Črnomlju. Najdbe so opravili sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Geološkega zavoda. Ker je bil dolgo časa znan le en osebek, taksonomske pripadnosti sprva ni bilo mogoče zanesljivo določiti. Šele najdbe v izviru Jelševnika leta 1990 so omogočile nadaljnje raziskave.
Leta 1994 sta zoologa Boris Sket in Jan W. Arntzen vrsto znanstveno opisala kot podvrsto Proteus anguinus parkelj. Novejše genetske raziskave, ki so jih izvedli raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani skupaj z mednarodnimi sodelavci, so potrdile, da gre za samostojno vrsto Proteus parkelj. Ime “parkelj” se nanaša na podobnost s črnimi parklji, ki jih povezujemo z Miklavževim časom – temna koža in rdeče škrge namreč spominjajo nanje.
Razlike od bele človeške ribice
Črni močeril se od bolj znane bele človeške ribice (Proteus anguinus) opazno razlikuje. Ima temno pigmentirano kožo (od temno rjave do skoraj črne), bolje razvite in delno funkcionalne oči, krajšo in bolj zaobljeno glavo ter drugačna telesna razmerja – sorazmerno daljši trup in krajše okončine ter rep. Bela človeška ribica je brez pigmenta, z močno zmanjšanimi očmi pod kožo in bolj podaljšano glavo.
Odrasli črni močerili so običajno dolgi od 20 do 28 centimetrov, izjemoma pa lahko dosežejo tudi do približno 36 centimetrov. Kljub ohranjenim “površinskim” značilnostim je vrsta v glavnem vezana na podzemno vodno okolje.
Habitat in razširjenost
Življenjski prostor črnega močerila leži na jugovzhodu Slovenije, na stiku belokranjskega kraškega ravnika in vznožja Poljanske gore. Naseljuje plitev kraški vodonosnik v sistemu izvirov Dobličica–Jelševniščica. Območje razširjenost je izjemno majhno: jedro razširjenosti ocenjujejo na približno tri kvadratne kilometre, vplivno območje pa lahko sega do okoli 100 kvadratnih kilometrov.
Večino življenja preživi pod zemljo, a se za razliko od večine belih močerilov včasih pojavlja tudi v izvirih – zlasti ponoči ali po močnejšem dežju. Najbolj znana in dostopna lokacija je izvir Jelševnik, kjer od poletja 2020 deluje Info center črni močeril na domačiji Zupančič. Tam ga je mogoče opazovati s pomočjo infrardeče kamere, obiski pa potekajo po predhodnem dogovoru.
Evolucijski pomen
Črni močeril je zanimiv predvsem zato, ker je ohranil več lastnosti, značilnih za površinske prednike (pigment in bolje razvite oči). Domnevajo, da predstavlja manj napredno stopnjo prilagoditve na jamsko okolje ali linijo, ki se je v podzemlje umaknila pozneje kot druge populacije močerila. Genomske raziskave kažejo, da kompleks Proteus sestavlja več ločenih evolucijskih linij, ki so se med seboj ločile pred več milijoni let. Črni močeril je zato pomemben model za preučevanje evolucije in prilagoditev na življenje v podzemlju.
Ogroženost in varstvo
Zaradi izjemno majhnega areala in občutljivosti na spremembe v vodnem okolju sodi črni močeril med najbolj ogrožene vretenčarje na svetu. Populacijo ocenjujejo na nekaj sto do največ nekaj tisoč osebkov, zanesljive ocene pa zaradi nedostopnosti habitata ni mogoče podati.
Glavne grožnje so onesnaženje podzemne vode (nitrati iz kmetijstva, komunalne odpadne vode in stara okoljska bremena), podnebne spremembe (dvig temperature vode), nezakonit odvzem osebkov iz narave ter splošna ranljivost majhne populacije. V zadnjih letih potekajo akcije čiščenja onesnaženih jam, v katerih sodelujejo jamarski klubi in Zavod RS za varstvo narave, ter prizadevanja za izboljšanje odvajanja odpadnih voda in boljši nadzor kakovosti vode na območju habitata. Črni močeril ostaja ena najdragocenejših in hkrati najranljivejših naravnih posebnosti Slovenije – vrsta, ki na majhnem koščku belokranjskega krasa hrani pomembne odgovore o tem, kako se življenje prilagaja ekstremnim podzemnim razmeram.
Bela krajina ima poseben privilegij, da na svojem ozemlju gosti eno najredkejših jamskih dvoživk na svetu. Hkrati pa to pomeni tudi veliko odgovornost – ohraniti črnega močerila in njegov občutljiv podzemni svet.
M. D.