Damian Ahlin: Sedaj je pravi čas, da pokažemo svetu, da smo lahko Slovenci tudi sočutni

Premiera filma Eksodus 1945: Naša kri je med argentinskimi Slovenci že prvi večer doživela ponovitev – dvakrat polno dvorano dr. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši, je v intervjuju za Demokracijo povedal argentinski Slovenec, Damian Ahlin, predsednik Slovenske kulturne akcije, vsestranski slovenski kulturni delavec in pesnik.

Gospod Ahlin, kakšne so novice Slovenske kulturne akcije v Argentini? Kaj se je v njenem okviru nazadnje dogajalo, kaj ste organizirali, morda izdali?
Leto 2026 je res posebno leto za organizacijo, ne samo zaradi svojih 72 let neutrudnega in neprekinjenega dela, temveč zaradi bogatih veselih presenečenj. Že v prvih dneh tega leta smo kot odgovor na prošnje študija Siposh kot izreden projekt oblikovali načrt predvajanja filma “Exodus1945”. To je bila glavna točka v prvi polovici leta, poleg te seveda smo izdali že dve številki poročnika “Glas SKA”, kakor je že več let običaj, smo se tudi letos srečali v Sloveniji z nekaterimi člani in prijatelji, s katerimi sooblikujemo projekte. Tokrat smo tudi bili deležni priznanja, gibanje Kultura-Natura Slovenija že od leta 2009 podeljuje nacionalna priznanja Naša Slovenija za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in za leto 2026 med drugimi smo bili na vrsti tudi mi. V drugi polovici leta lahko omenim, da se bomo še posebno spomnili naše članice Milene Merlak ob okrogli obletnici tako njenega rojstva kot smrti. Večer bo v Buenos Airesu, obeta se možnost, da bo tudi v Sloveniji. Poleg tega imamo v mislih štiri ali pet raznolikih kulturnih večerov, izid nove številke kulturne revije “Meddobje”, poročnika “Glas SKA” in še marsikaj.

Letos je Slovenija torej dobila pomemben film Eksodus 1945 – Naša kri. Kakšni so bili vaši vtisi po ogledu filma?
Minilo je že 80 pomladi: – toliko časa je bilo treba, da je naša zgodovina postala resnična zgodba in se iz te pokazala na velikem ekranu. Kot prvo v ZDA, potem v Sloveniji in sredi marca tudi v Argentini. Za vse nas, se pravi, tisti, ki smo potomci ljudi, katerih usode so bile v filmu prikazane, ali ne, ampak se zanimamo za resnično zgodovino, smo imeli edinstveno priložnost, da to, kar smo slišali ali brali, doživeli v obliki filma. Film kot tak je izredno izdelan, zvest resnici in istočasno objektivno gledano, ne da bi se očitno dotaknil politične ideologije.

Kako je film Eksodus 1945 prišel v Argentino? Nekaj ste že omenili …
Ko se je producent studia Siposh David Siposh povezal z menoj, mi je dal vedeti, da si želi, da bi si film ogledalo čim večje število rojakov. Torej, da bi ta želja res prišla do izraza, sem predlagal, da bi film vseboval španske podnapise. In prav tako tudi reklame, brošure itd. Predlog je bil sprejet, in smo v kratkem času skupaj oblikovali vse potrebno. Tako je nastal projekt studio Siposh/ Slovenska kulturna akcija.

In kako je nato film odmeval med Slovenci v Argentini?
Premiera je že v prvem večeru doživela ponovitev – se pravi dvakrat polno dvorano dr. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši. In začeli smo krožiti tudi po drugih okrajih. Teden kasneje smo ga predstavili v slovenskem domu v Carapachayu, kjer je bila tudi dvojna predstavitev v nabito polni dvorani. Kot zaključek za prvo polovico leta se je peti večer dogajal v notranjosti, ne le za slovensko skupnost, temveč bolj postavljen na akademsko raven. Prostor velike dvorane katoliške argentinske univerze v Parana je bil tudi poln. Od vseh prisotnih je bil manjši del udeležencev potomcev Slovencev, drugi so bili akademiki in študenti diplomacije ali političnih ved. Poleg tega smo pred filmom organizirali predavanje s širšo obrazložitvijo okvirnega položaja in potem šele prikazali film. Po filmu je bilo na vseh predstavah videti občinstvo, ki je odhajalo iz dvoran v tihem spoštovanju, v preddverju pa se je razvil pogovor, v katerem so se lahko slišale same pozitivne in pohvalne besede.

Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji je bil uveden, pod Golobovo vlado ukinjen, zdaj pa je spet vzpostavljen, politični diskurz pa je pri tem vse bolj napet. Kako gledate na razmere v Sloveniji, da ko bi se morala dogajati sprava, se razkol med Slovenci še naprej ohranja in obnavlja?
Kot prvo, govorim osebno, žalostno je, da v 35 letih samostojne Republike Slovenije nismo uspeli na nobenem nivoju, ne političnem, ne kulturnem, ne socialnem, urediti sprave in ne samo to, temveč se je vse bolj globlje zaostril razkol, ki se je rodil v slovenskemu narodu pred več kot 80 leti. Samo če gledamo s strani človekovih pravic, in ne samo v slovenskem smislu, ampak v svetovnem okviru, že ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je pomenila veliki korak nazaj in seveda je to tudi globoko zabolelo. Sedaj pa mislim, da je pravi čas, da pokažemo svetu, da smo lahko Slovenci tudi sočutni, se pravi, da žrtvam uredimo prostor, kjer bodo tudi na ta dan spomina, ki smo ga uspeli ponovno uvesti, deležni pietetnega spomina.

Slovenija je le dočakala novo vlado, tokrat že četrto Janševo vlado. Kako bi komentirali sam potek volitev in izbiranje mandatarja? Najbrž je to dogajanje spremljal še marsikateri argentinski Slovenec?
Kar se tiče dogajanja v zvezi z volitvami, je res bilo presenetljivo napeto, ne samo potek dogodkov kot tak, temveč tudi okoliščine in končno, zakaj ne, pogumna in junaška odločitev koalicijskega programa in sporazuma v prid Slovenije in državljanov. Domnevam, da je to res velik korak, ki ga bodo, upam, vsi ne samo spoštovali, ampak tudi složno in resno izvedli vse potrebno v prid pričakovane blaginje. Za to je treba prav gotovo najprej znova ukoreniniti narodno zavest in ljubezen do domovine, kot temeljne prvine. Veliki del rojakov v Argentini zvesto sledi politično dogajanje kot tako in seveda tudi razmišlja o tem in se prizadeva in predstavljam si, da so tudi tokrat rojaki v večjem številu sledili tudi volitvam in končnemu izidu.

Najbrž Slovenci v Argentini pričakujete, da se bo za v prihodnje bolje uredilo pošiljanje volilnih glasovnic. Kakšen način bi bil po vašem najboljša rešitev? Nekoč ste mi omenili, da je tudi argentinska pošta del težave …
Ja, bilo je res očitno zmedeno. Ni bilo prvič. Imamo kar nekaj primerov v teh skoraj 36 letih, če prištejemo tudi prvi plebiscit pred osamosvojitvijo, na katerem je večina nas bila ZA Slovenijo. Res smo ugotovili, da je težava nastala tudi pri argentinski javni pošti. Osebno lahko rečem namreč, da sem 14. 4. 2026 dobil gradivo, ki je bilo očitno pravilno odposlano iz Slovenije, saj ljubljanski žig vsebuje datum 12. 2. 2026. Nekateri rojaki pa so dejansko dobili gradivo tudi sredi maja. Ker pač poznam rednega pismonošo, sem ga vprašal, zakaj se sploh to zgodi, nakar mi je sam priznal, da se pošiljke in pisma nakopičijo, ker je premalo delavcev, da bi to obdelali redno. Trditev bi tudi jaz upošteval kot verodostojno zaradi primerov, ki jih poznam z drugimi zasebnimi pošiljkami ali pošto. Katero bi bilo izhodišče, da bi si mi vsi lahko zagotovili možnost do pravice glasovanja? Mislim, da imamo dve možni poti, ena, da bi uredili dvostransko pogodbo na državni ravni, na tem položaju Slovenija in Argentina, kjer se zadnja nadene odgovornost – zagotovitev, da državno gradivo uredi in preusmerja na poseben način, da bi uspelo priti pravočasno k vsem državljanom, ali kot druga možnost za izseljence po svetu, da se izvede elektronsko možnost glasovanja seveda, za kar pa bi bilo treba uveljaviti dovolj zaupanja vreden sistem, istočasno pa gledati tudi tako, da bo možno uresničevanje državljanske dolžnosti tudi za tiste državljane, ki so v visoki starosti ali s posebnimi zdravstvenimi omejitvami. Sicer ni veliko za razmišljati o tem, vsaj tako jaz mislim.

Letošnje poletje ni bilo prireditve Dobrodošli doma, kot tudi ne Vseslovenskega srečanja v Državnem zboru – kako gledate na to? Ju pogrešate? Po informacijah, s katerimi razpolagam, prvega ni, ker so se pod Arčonom odločili, da bo prireditev samo vsaki dve leti …
Ne morem potrditi tega, kar omenjate. Vsaj jaz imam vtis, da tako veliko srečanje terja čas za organizacijo. Kot vsi vemo, je bilo obdobje april–junij glede na svet vlade, državni zbor in ministrstva, tranzicijsko obdobje, in ker časovno sovpadata obedve srečanji, je logično, da teh ni bilo mogoče izvesti. Kar se mi zdi tudi prav. Da jih pogrešam, ja, seveda, saj je v bistvu čas, ko se rojaki spoznamo med seboj, izmenjavamo to, kar so dosežki, izzivi in tudi, zakaj ne, še druge morebitne izkušnje. Torej zame je to res pozitivno, saj smo vsi Slovenci, ki živimo v drugačnih ali raznolikih okoliščinah, če se hoče in to spoznanje nam lahko veliko da tudi za osebno človeško rast in za skupno dobro.

Srečanje slovenskih izseljencev je kot vsako leto pripravila Slovenija v svetu. Kakšni so vaši vtisi s tega srečanja?
Ja, v bistvu gre se za 32. tabor Slovencev po svetu. Kot vsako leto je to srečanje v bistvu organizirano s pomočjo sorodne izseljenske organizacije Zedinjena Slovenija, med drugimi. Letos je to bilo 28. junija z bogatim kulturnim programom in okroglo mizo. Sicer sem sam imel druge obveznosti in nisem mogel biti prisoten. Naj še omenim tudi 2. julij, ko bo v NUK-u večer, ki ga vsako leto pripravi Narodna in univerzitetna knjižnica z naslovom »Dobrodošli doma, dobrodošli v NUK«. Za ta večer sem sicer dobil vabilo iz NUK-a, moram pa še videti, kako bom uskladil druge dejavnosti.

Imate morda kakšen okviren podatek, koliko Slovencev iz Argentine je letos poleti na obisku v Sloveniji? Kaj vam osebno pomeni vsakoletni obisk v Sloveniji?
Resnično nimam točnih podatkov, sicer če štejemo na hitro v tem času se nahajajo abiturienti srednješolskega tečaja, letos je že 35. zaporedoma obisk, moj prvi obisk je bil septembra 1991, ko je tu gostovala tako imenovana RAST XX, letos pa je v Slovenijo pripotovala že RAST 55. Kratica RAST pomeni roj abiturientov srednješolskega tečaja. Letos jih je štirinajst, in če prištejemo še spremljevalce, jih pride morda dvajset, poleg njih pa gostujejo tudi glasbena skupina Los Tilos, kar pomeni enostavno Lipe, in folklorna skupina Mladika ter še nekaj posameznikov. Z lahkoto trdim, da bo okoli 150 rojakov samo iz Argentine, kar ni malo. Glede mojih obiskov pa ne bi rekel, da so vsakoletni, so sicer priložnostni zaradi obveznosti res morda bolj redni, včasih pa malo manj. Še vedno se torej vračam na zemljo mojih prednikov v zahvalo in z ljubeznijo, ker čutim to deželo tudi kot svojo mater domovino, pa tudi s ponosom in močno utrjeno narodno zavest in pripadnost.

Videli smo vas tudi na srečanju podpornikov Nove24TV, ki je bilo 13. junija v Celju. S kakšnimi vtisi ste odšli?
Res, rad podpiram vse, kar je v svojem bistvu povezano z domoljubnostjo, narodno zavestjo, in tudi srečanje v Celju je bilo takšno lepo srečanje. Revijo Demokracija poznam že od vsega začetka, saj sem bil, ko je bila še v obliki časopisa, eden izmed raznašalcev, odkar pa je postala revija, sem občasno tudi prispeval kakšen članek. Prav tako spremljam tudi programe Nova24TV. Verjamem, da ste lahko ponosni na prehojeno pot in seveda čestitam vsakemu izmed njunih sodelavcev za vse delo, ki ga opravljajo.

Lucija Kavčič