RTV Slovenija bi morali že davno prodati. S tem se ne bi izognili samo zapletom v tej medijski progresivni flori in favni, ko cepetajoči zaposleni v časovnih intervalih, ki so skladni z menjavo oblasti, tožijo, da jim desne vlade onemogočajo »neodvisno obveščanje javnosti«, ampak bi davkoplačevalcem prihranili predvsem težko zaslužen denar. Tako pa so pod grožnjo s silo prisiljeni plačevati program, ne glede na to, ali ga gledajo, poslušajo in berejo ali ne.
To bo očitno še kar nekaj časa trajalo, kajti zadnja odločitev ustavnega sodišča, češ da je Golobova »depolitizacija« na nacionalni televiziji povsem v skladu z ustavo, ne pomeni le legitimizacije najbolj dosledne poosamosvojitvene čistke v javnem zavodu, ampak tudi napoved, da bodo večinsko levičarski ustavni sodniki Janševi vladi onemogočili kakršno koli spremembo na Kolodvorski ulici. Za jesen je, denimo, napovedan posvetovalni referendum o ukinitvi RTV-prispevka. Lahko verjamete, da bodo to preprečili, ne glede na odločitev volivcev. Označeno bo za omejevanje »svobode medijev« in napad na »neodvisno novinarstvo«; trdili bodo, da referendum ni v interesu javnosti, da krši kdovekatero bruseljsko direktivo.
Opravičilo ustavnega sodišča za revolucionaren poseg v strukturo javnega zavoda, ko so bili čez noč zaključeni mandati članov programskega in nadzornega sveta ter vodstva RTV, je skrb vzbujajoče: predčasno prenehanje teh mandatov naj bi bilo nujno, ker postopen prehod ne bi zagotovil »takojšnje depolitizacije«. To je kardeljanska logika, to je logika samoupravnega socializma. In če kdo misli, da bodo dopustili desnosredinski vladi, da nacionalno televizijo reorganizira na enak način, se moti. To lahko počnejo samo prebujeni in progresivni.
Tudi strogo ekonomsko gledano je javni zavod ostanek nekega drugega časa. Zakaj je država sploh lastnica katerega koli medija, ko ima danes vsakdo na tisoče možnosti, da se informira o tistem, kar ga zanima? In to moramo prisilno plačevati. V svobodni in demokratični družbi bi morali biti mediji na trgu in preživeti: z naročninami, oglasi, donacijami. Tako pa imamo javni zavod, ki živi ne glede nato, kaj naredi, saj nima nikakršne konkurence in odgovornosti. Le požre na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja. In temu pravijo »neodvisnost«. Neodvisnost ni v tem, da imaš ves čas roke v žepih nekoga drugega, prava neodvisnost se oblikuje in pokaže na trgu. Naj gledalci in poslušalci sami odločijo, kaj je vredno plačati.
Ko zamenjaš ljudi, ki so bili imenovani v prejšnjih mandatih, in jih nadomestiš s »civilno družbo« ter nevladniki, ki so vsi po vrsti naklonjeni levici, ničesar ne »depolitiziraš«, kot skuša Golobov desant na javni zavod upravičiti ustavno sodišče, ampak samo naprej politiziraš – eno politiko zamenjaš z drugo. To je učbeniški primer delovanja sodobne levice: ko je neka organizacija »depolitizirana« in jo povsem obvladujejo, vsakršno načrtovano spremembo ali kritiko takoj označijo za sovražno, za poseg v avtonomijo in neodvisnost. Tudi ko so se na odločitev ustavnega sodišča kritično odzvali nekateri nekdanji sodniki, so prevladujoči mediji takoj začeli poročati, da načenjajo »zaupanje v pravo« ter da rušijo avtoriteto razlagalcev in varuhov ustave. Ampak kako naj imamo zaupanje v te ljudi (z izjemo dveh ustavnih sodnikov, ki sta bila proti), ki sicer priznavajo, da je sporen zakon posegel v institucionalno avtonomijo, toda šlo je za »izredne okoliščine«, kjer je prevladal »javni interes«?
»Zmaga!« je po omrežju X kričala nekdanja ministrica za kulturo Asta Vrečko. Mogoče zmaga za eno stran, zagotovo pa poraz za pravno državo – kar pomeni, da je treba reformirati tudi ustavno sodišče. Slednje je za argumentacijo svoje odločitve uporabljalo besede, kot so »depolitizacija«, »pluralnost« in »neodvisnost«, ki jih v besednjaku strogega prava ni in so daleč od tega, da bi bile nevtralne. Že nekaj časa so levičarsko orožje v kulturni vojni. In z zadnjo odločitvijo so del nje postali tudi ustavni sodniki.
Jože Biščak