Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in s preverjanjem, ali so kupcu izdali račun, ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ. Mišljena je transparentnost delovanja države, predvsem to, kam gre denar davkoplačevalcev.
V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.
Tudi v kapitalističnih družbah imajo socialistične popadke
Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državnih transferjev podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in s priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci.
Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali ‘pretresljivo’ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.
Stephen in Michelle sta predebela, da bi delala
Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja.
A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu, Metroju in Mirrorju, komentarji pod člankom pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovem mnenju izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za svojo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vsega. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Da bi le prostotržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.
Michelle nikoli v življenju ni delala
Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in je ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda je to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da s krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro.
In ko sta Stephen in Michelle tako iz minute v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje, Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ki je nerazumevajoč do težav para in dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Te ljudi je treba motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.
Takšnih in drugačnih “žrtev” kapitalizma je vedno več
Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati poosebljenje boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico.
Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldsu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.
No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.