V Washingtonu, D. C., je ob 250. obletnici Deklaracije neodvisnosti Združenih držav Amerike potekal mednarodni seminar Liberty Echoes (“Odmevi svobode”), ki ga je organizirala Victims of Communism Memorial Foundation (VOC – Fundacija za spomin na žrtve komunizma). Na podlagi javnega razpisa te ustanove sem bil izbran za sodelovanje na tem pomembnem dogodku, na katerem sem kot udeleženec in predavatelj nastopil skupaj z raziskovalci, univerzitetnimi profesorji, zgodovinarji in izobraževalci iz različnih držav.
Seminar je bil posvečen enemu najpomembnejših političnih dokumentov v zgodovini človeštva – Deklaraciji neodvisnosti iz leta 1776 – ter vprašanju, kako njene ideje o svobodi, človekovem dostojanstvu in omejeni oblasti še danes oblikujejo sodobni svet.
Victims of Communism Memorial Foundation (Fundacija za spomin na žrtve komunizma) – spomin kot obramba svobode
Seminar “Odmevi svobode” je – kot rečeno – organizirala Fundacija za spomin na žrtve komunizma, ena najpomembnejših ameriških ustanov za raziskovanje, izobraževanje in ohranjanje spomina na žrtve komunističnih režimov.
VOC je bila ustanovljena z namenom dokumentiranja zgodovine komunizma, njegovih ideoloških temeljev in posledic za milijone ljudi po svetu. Njeno delo temelji na prepričanju, da razumevanje totalitarnih izkušenj 20. stoletja ni zgolj zgodovinska naloga, ampak tudi pomemben pogoj za zaščito demokratičnih družb v prihodnosti.
Posebnost VOC je, da povezuje muzejsko dejavnost, raziskovanje in izobraževanje. Njeni programi so namenjeni študentom, učiteljem, raziskovalcem in širši javnosti. Cilj ustanove ni samo ohranjanje spomina na preteklost, ampak tudi krepitev zavesti o pomenu svobode, človekovih pravic, pravne države in odgovornega državljanstva.
VOC opozarja, da svoboda ni samoumevna dediščina, ampak vrednota, ki jo je treba nenehno razumeti, braniti in prenašati na nove generacije. Prav zato ima ustanova posebno vlogo v ameriškem in širšem mednarodnem prostoru.
Dr. Eric Patterson – znanstvenik, diplomat in voditelj ustanove za ohranjanje zgodovinskega spomina
Pomembno vlogo pri razvoju sodobnega delovanja VOC ima njen predsednik in izvršni direktor dr. Eric Patterson, s katerim sem imel priložnost prvič sodelovati.
Patterson je priznani ameriški politolog in strokovnjak za mednarodne odnose, politično etiko, človekove pravice in vprašanja nacionalne varnosti. Doktoriral je iz političnih ved in se v svojem znanstvenem delu ukvarja z odnosom med moralo, oblastjo, vero, svobodo in odgovornostjo držav.
Pred prevzemom vodstva Fundacije za spomin na žrtve komunizma je deloval kot univerzitetni profesor ter vodil akademske programe s področij javne politike in mednarodnih odnosov. Ukvarjal se je tudi z vprašanji verske svobode po svetu. Njegova poklicna pot vključuje delo v ameriških državnih institucijah, med drugim v okviru programa White House Fellowship (program štipendiranja Bele hiše) ter služenje v ameriški letalski narodni gardi.
Patterson je avtor številnih znanstvenih del s področij politične etike, pravične vojne, demokratičnih institucij in mednarodnih odnosov. Njegovo delo povezuje akademsko raziskovanje z javnim poslanstvom: pokazati, da svoboda ni zgolj politična ureditev, ampak tudi moralna in kulturna vrednota.
Pod njegovim vodstvom VOC utrjuje svojo vlogo enega najpomembnejših ameriških centrov za razumevanje komunizma, njegovih posledic in pomena svobodnih družb.
Pattersonov pristop temelji na prepričanju, da prihodnosti ni mogoče graditi brez resnega odnosa do zgodovinskega spomina. Družbe, ki pozabijo izkušnje totalitarizmov, postanejo manj odporne proti novim oblikam političnega ekstremizma in omejevanja človekovih pravic.
Deklaracija neodvisnosti in njen globalni vpliv
V okviru seminarja sem sodeloval v panelu “Deklaracija in njen globalni vpliv”. Poleg mene sta razpravljala prav dr. Eric Patterson in dr. Matthew Slobach z Državne univerze Arizona.
V svojem prispevku z naslovom “Deklaracija neodvisnosti in protislovja marksizma: zakaj ameriška revolucija idej še vedno navdihuje gibanja za svobodo” sem obravnaval razliko med ameriškim razumevanjem človeka in marksističnim pogledom na zgodovino.
Deklaracija neodvisnosti postavlja v središče posameznika: človeka z neodtujljivimi pravicami, razumom in dostojanstvom. Oblast ni namenjena obvladovanju človeka, ampak varovanju njegovih pravic. Prav zato je ameriška revolucija predvsem revolucija idej – idej o svobodi, soglasju in omejeni oblasti.
Protislovje marksizma: ali človek ustvarja zgodovino ali zgodovina človeka?
V osrednjem delu svojega nastopa sem analiziral eno temeljnih tez marksizma: trditev, da človekovo družbeno bitje določa njegovo zavest.
Karl Marx je v “Predgovoru h Kritiki politične ekonomije” zapisal, da materialni način življenja določa družbeni, politični in duhovni proces ter da ne določa zavest ljudi njihovega bivanja, ampak njihovo družbeno bivanje določa njihovo zavest. Prav tukaj se pokaže temeljno protislovje. Če je vsaka človeška ideja zgolj proizvod družbenih in ekonomskih pogojev, potem tudi marksistična teorija sama ne more biti univerzalna resnica, ampak samo izraz določenega zgodovinskega trenutka.
Zgodovina pa kaže drugače: posameznik pogosto spreminja družbo.
Renesansa je primer prebujenja individualne zavesti. Kot je pokazal Jacob Burckhardt, je človek postal “duhovni posameznik”, ki se zaveda svoje ustvarjalne moči. Leonardo da Vinci, Michelangelo in drugi veliki ustvarjalci niso bili zgolj proizvodi družbenih struktur, ampak obratno: ljudje, katerih osebna ustvarjalnost je spremenila civilizacijo.
Podobno velja za znanstvena odkritja. Flemingovo odkritje penicilina, Gutenbergov izum tiskarskega stroja in številni drugi preboji kažejo, da napredek pogosto izhaja iz osebnega uvida, ustvarjalnosti in svobode posameznika.
Človek ni samo rezultat zgodovine. Človek je predvsem njen ustvarjalec.
Mit revolucije in izkušnja 20. stoletja
V nadaljevanju sem opozoril tudi na problem revolucionarnega mita. Misleca, kot sta Raymond Aron in Simone Weil, sta opozorila na nevarnost ideologij, ki zahtevajo popolno žrtvovanje sedanjosti v imenu obljubljene prihodnosti.
Izkušnja komunističnih revolucij 20. stoletja je pokazala, da odprava stare elite pogosto ni pomenila odprave oblasti, ampak samo nastanek nove elite in novih oblik prisile.
Kot je poudarjal francoski zgodovinar François Furet, je propad Sovjetske zveze leta 1991 razkril notranjo praznino sistema, ki ni imel več moralne legitimnosti in trajnih institucij.
V nasprotju s tem Deklaracija neodvisnosti razume revolucijo kot omejen odziv proti tiraniji, katere cilj je ponovna vzpostavitev legitimne oblasti, temelječe na pravicah ljudi.
Deklaracija kot trajni navdih svobodnih družb
Prav zato Deklaracija neodvisnosti ostaja aktualna tudi danes. Njena moč ni v obljubi popolnega sveta, ampak v priznanju trajnih značilnosti človeka: dostojanstva, svobode, razuma in odgovornosti.
Tudi sodobna gibanja za svobodo, na primer na Kubi in v Venezueli, ne zahtevajo odprave posameznika v imenu kolektiva, ampak zahtevajo temeljne pravice: svobodo govora, pravno državo, odgovorno oblast in spoštovanje človekovega dostojanstva.
Ameriška revolucija je zato predvsem revolucija idej. Njeno najpomembnejše sporočilo ostaja: človek ni orodje zgodovine, ampak njen soustvarjalec. Vsak od nas pač, po svojih najboljših močeh.
Dr. Boštjan Marko Turk