Oddaja Politično s Tanjo Gobec je znova ponazorila, kako si “depolitizirano” vodstvo RTV predstavlja uravnoteženo poročanje. V oddaji sta najbolj vročo afero ta hip, afero “podrtija”, komentirala dva mnenjska voditelja levice, in sicer odgovorni urednik Mladine Grega Repovž in novinar ter komentator pri Delu Janez Markeš.
Omizje z voditeljico je torej soočilo mnenja političnih somišljenikov, ne pa fundamentalno različnih pogledov. Ali potem še koga čudi, zakaj je skupaj z gostoma med celotno oddajo iskala fantomsko koalicijo med SD in SDS?
Vse to, da ji ne bi bilo treba omeniti resničnih akterjev oblastne trojice, ki je za sporni nakup stavbe prižgala zeleno luč: najprej ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan, ki je podpisala kupoprodajno pogodbo, finančnega ministra, ki je zagotovil sredstva iz proračunske rezerve in predsednika vlade, brez katerega nakup ne bi stekel.
Kot je komentiral nekdanji predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša: “Ali je predsednik vlade Robert Golob v spornem poslu s tihim soglasjem MF od samega začetka ali pa je tako nesposoben, da mu milijone iz državne rezerve zapravljajo sekretarji vladnih strank. In v tem drugem primeru bi bila zadeva še hujša. Kajti potem se postavi vprašanje, koliko Litijskih se še skriva pod preprogo.”
Beatifikacija Švarc Pipanove na RTV
Sledila je “beatifikacija” ministrice. Markeš je poskušal Švarc Pipanovo predstaviti kot slovensko verzijo Ivane Orleanske, ki se bori proti ozadjem, ki vladajo Sloveniji, najprej proti lastni stranki, ki ji dolguje položaj ministrice, nato pa iskal skrivne koalicije med SD in SDS, s katerim je znova poskušal prekriti dejstva afere, ki krivdo za sporni nakup jasno polagajo v naročje oblastne trojice, ki je nakup odobrila.
Tudi urednik Mladine v svojih izvajanjih ni opozoril na očitne krivce afere, temveč je razpredal o Borutu Pahorju, klubu slovenskih podjetnikov, Anžetu Logarju in o omrežjih. Ne pa o ljudeh, ki so pravno in moralno odgovorni za podpis pogodbe.
Dr. Žiga Turk: Za norca nas imajo
“Sposobni so novinarji in/ali propagandisti levice in Levice. Pa še monopol nad resnico imajo.
Litijska je bila in v bistvu še vedno je škandal, ki demonstrira (1) plenilsko prakso tranzicijske levice, (2) notorično nesposobnost še ene ministrice in (3) površnost vlade v celoti in še posebej predsednika vlade. Posel je bil namreč izpeljan po seriji napak in opustitev dolžne skrbnosti mnogih akterjev, na koncu tudi predsednika vlade, ki nima nadzora, kar ministri delajo.
Ampak v črednih medijih ni več nič od tega. Namesto o vsem, kar je bilo narobe in je, kot kaže, sistemsko in praviloma narobe, in seznam je dolg, so mnenjski pastirji našli svetlo točko. Slikajo ministrico kot skesanko, če ne že deviško orleansko borko proti korupciji, predsednik vlade pa da ji v tem herojskem boju nesebično pomaga.
Modrujejo, da si bo morda po svojih osebnih šlamastikah s tem zaslužil celo politični comeback. S čim točno? S tem, da je pomagal, da so posel v enem dnevu izpeljali? Da ni prebral gradiva? Da četica njegovih državnih sekretarjev ni opazila nič posebnega. Ne tukaj, ne pri računalnikih, ne nikjer.
Ko levico zalotijo s prsti v marmeladi, levi mediji naredijo pozitivno zgodbo, kako odlično si znajo umivati roke. Mi bi se morali samo odločiti, ali bolje pere Tanja ali Dominika.
Za norca nas imajo.”
Ž. K.