Postkomunistične države gredo vedno v eno od dveh specifičnih smeri: ali se razvijejo v svobodno pot zahodnega liberalnega kapitalizma ali pa po poti ruskega oligarhičnega sistema. Leta 1992, ko je po gospodarstvu kot starec s koso in kapuco na glavi ordiniral pokojni Jože Mencinger, se je dokončno zapečatila usoda naše države – namesto prosperitete svobodnih podjetnikov smo dobili neuradno cesarstvo rdečih direktorjev. Kronanje Nataše Pirc Musar je le zaključek tega procesa in vrnitev novega razreda tja, kamor misli, da spada od leta 1945.
Zdaj imamo na oblasti vseh državno omembe vrednih institucij oligarhično trifekto, ki se sicer ne otepa kapitalizma, ampak predvsem našističnega neposredno od javnega dobrega odvisnega kapitalizma. Na čelu države imamo elektrooligarha Roberta Goloba, ki je kariero ustvaril tako, da je državno podjetje od njega odkupilo njegovo zasebno družbo, nato pa je postal direktor skupne družbe, katere uspeh je povsem odvisen od poceni jedrske elektrarne, ki smo (mu) jo zgradili vsi Slovenci, ne le tisti z rdečo zvezdo na čepici. Robert Golob je iz javnega podjetja skozi leta načrpal več milijonov denarja in si postavil hišo na ravni kakšnega producenta iz Beverly Hills. A nič zato – levičarji so mu oprostili, ker je njihov. Zavezan partizanstvu in vrednotam NOB.
Imamo župana največjega in glavnega mesta Slovenije Zorana Jankovića, ki je iz Ljubljane naredil mini Republiko Srbsko, polno s korupcijo obremenjenih, z davkoplačevalskim denarjem večkrat preplačanih javnih projektov in kapitala balkanskega podzemlja. Čeprav je svojo podporo izrazil tako Dodiku kot Vučiću, ga ljubljanski socialisti ljubijo – ne zato, ker je iz Ljubljane naredil “najlepše mesto na svetu”, saj tudi oni živijo v istem mestu in se kdaj peljejo po Dunajski in Šmartinski, ki bolj spominjata na kakšno traso Camel Trophy po Centralnoafriški republiki, kot na glavni cesti v center mesta. Vedo, da je mesto razpadajoča razvalina z grdimi nagrobnimi ploščami namesto asfalta na Slovenski, a jim je vseeno. Pomembno je le to, da je zavezan partizanstvu in vrednotam NOB.
Zdaj imamo še prvo damo slovenskega PID-ovskega natega Natašo Pirc Musar z možem, ki je aktivno posloval s slovenskim Borisom Berezovskim – Darkom Horvatom in se tudi sam posluževal istih poslovnih metod. Nataša Pirc Musar je bajno bogata, a si nakazuje nizko plačo. Njen mož je opravljal fiduciarne posle, s katerimi je skrival lastništvo podjetja v tujini. Po Sloveniji se vozita v prestižnih rolls-roycih in maseratijih s tujimi registrskimi tablicami. A zopet je pomembno le to, da je zavezana partizanstvu in vrednotam NOB. Dodaten bonus je njena povezava z vnukinjo bivšega urednika revije Komunist in podpora predzadnjega predsednika Centralnega komiteja zveze komunistov.
Na drugi strani so podjetniki, ki so uspeli s trdim delom
Nekoč je Ivo Boscarol dejal, da Slovenci odpuščajo vse razen uspeha. Ni res. Slovenci uspeh dopuščajo, a le uspeh nagrabljen iz javnih sredstev. Le to je slovansko merilo uspeha in aspiracija, po kateri hlepimo. Ustvarjanje podjetij iz garaže in počasna rast, meritokracija in trdo delo, finančna odgovornost in podjetnost … to so vse vrline za naivneže. Pravi frajer si bo denar “sposodil” od svojega sina, ki je na veliko in z dvomljivimi poslovnimi praksami posloval z državnim podjetjem, kjer je bil oče direktor podjetja. Pravi Slovenec bo postal elektrooligarh po partijski liniji, potem ko je njegov oče bil direktor energetskega podjetja v komunizmu. Prava Slovenka si bo prikazovala nizko plačo in ustvarjala podjetja v tujih davčnih oazah, domov pa hodila pridigat o egalitarnosti z rolls-roycem s tujo registracijo.
Novi razred je ugotovil, da bodo levi volivci “našim” odpustili vse, zato to – takšna je pač človeška narava – tudi vedno bolj predrzno in brezsramno izkoriščajo. Zato se vračamo v tiste čudne čase, ko je Tito plul na Galebu in se prevažal v mercedesu, raja, ki ga je častila, pa je tri leta čakala na fička, ki mu je pri prevzemu odpadla kljuka vrat. Novi razred ne spoštuje milijonarjev, ki so se ustvarili iz nič. Take novi razred “tera v morje z bajoneti”, saj so nevarni – izpostavljajo namreč, kako fundamentalno nesposoben je novi razred pri ustvarjanju. Njihov posel je črpanje vašega denarja.
Zdaj jih imate. Sina komunističnega direktorja Valentina na Gregorčičevi. Putinovega “pobratenega” čistokrvnega mešanca na Magistratu in Kučanovo ideološko offshore “posvojenko” na Erjavčevi. Pa še vnukinjo cenzorskega komunista Boža za podporo iz ozadja. Đilasov novi razred je zopet tukaj. Boscarol, Akrapović, Batagelj in Štrancar pa lahko z zaskrbljenostjo gledajo v prihodnost, kdaj bodo tisti divji levičarji na ulici (tam namreč ni sovraštva, le plemeniti nameni, če vprašate Natašo Pirc Musar) pograbili za bajonete.
Andrej Žitnik