“Če govorimo o informativnem programu, je izrazito politično motiviran, izrazito pristranski. Tukaj ni niti minimuma neke nevtralnosti, tako da v tem smislu tukaj nimamo opraviti z izpolnjevanjem temeljnega poslanstva, zato bi bilo potrebno to ustanovo temeljito reformirati, da potem sploh lahko govorimo o tem, na kakšen način bi se vse to financiralo,” v luči prihajajočega referenduma, na katerem se bo opredeljevalo o obveznosti plačevanja RTV-prispevka, izpostavlja profesor in politični analitik dr. Matevž Tomšič.
Če bo večina udeležencev na referendumu podprla ukinitev obveznega RTV-prispevka, bo to po besedah Matevža Tomšiča predstavljalo zelo močno simbolno sporočilo. “To bo nezaupnica javni RTVS, ljudem, ki jo vodijo, konec koncev programom, ki jih ustvarjajo. To bo nekako sporočilo, da ljudje te institucije nimajo za svoje, da ne smatrajo, da bi delovala v javnem interesu, da bi bila neka javna korist od nje,” pojasnjuje.
“Če bi to imelo za posledico, da bi šel prenos teh sredstev, namenjenih tej instituciji, iz prispevka na državni proračun, to samo po sebi ne bi ničesar spremenilo,” opozarja, saj bi še vedno šlo za davkoplačevalski denar. Namesto iz enega davkoplačevalskega žepa bi se namreč financiralo iz drugega davkoplačevalskega žepa. “Ljudje bi sicer to manj občutili, ker ne bi vsak mesec plačali tiste položnice in mogoče bi dobili vtis, da sedaj oni tega več ne financirajo, ampak bi se to financiralo na drug način, prav tako z njihovim denarjem.” Meni, da bi bilo potrebno najprej premisliti, kaj sploh narediti s to ustanovo, ali dejansko služi javnemu namenu ali izpolnjuje neko svoje poslanstvo. “Jaz bi rekel, da vsaj v zadnjih letih ga zagotovo ne.” Medtem ko nekatere oddaje označuje kot kakovostne in bi jih še veljalo producirati, pa je kritičen do informativnega programa, ki je po njegovem izrazito politično motiviran, izrazito pristranski.
Zgolj leva opcija je po njihovem upravičena do vladanja
V pogovoru za Nova24TV je Tomšič spregovoril o nedavnem protestu, kjer je bilo slišati tudi zahtevo po odstopu vlade. “Če sem nekoliko ciničen, potem lahko rečem, da so kar dolgo rabili, da so organizirali ta prvi protest. Če se spomnimo časa tretje Janševe vlade, so se ti protesti začeli že praktično takoj. Ko je nastala druga Janševa vlada, so bili protesti še preden je ta nastala,” je navedel in dodal, da so tukaj vedno običajni osumljenci, če uporabi frazo iz filma Casablanca. “Tukaj se zbira en in isti krog ljudi. To je ljubljansko protestniško omrežje teh, ki so kolesarili vsak petek pred par leti, ko je bila tretja Janševa vlada, ki nekako podpisujejo razne peticije, javna pisma in tako naprej. Tukaj gre za nek dosti omejen krog ljudi, ki je dosti številčen.”
Pravi, da je levica skozi vsa ta leta vzpostavila precej razvejano omrežje. “Lahko bi rekli neko svojo ulično sekcijo ali ulično vojsko ljudi, ki pridejo na vpoklic in so pripravljeni protestirati vsakič, ko je na oblasti napačna vlada.” Poudarja, da je to nekaj, kar ne preseneča. Zanje je namreč vse, kar ni levo, nesprejemljivo, da pride na oblast. “Zgolj leva opcija je po njihovem upravičena do vladanja in zato, če se vsake toliko časa zgodi, da levica izgubi volitve, je zanje to nesprejemljivo. Očitno smatrajo, da bi morali biti njihovi na oblasti ne glede na volilne rezultate.”
Čeprav interventni zakon prinaša koristi za delavce, s. p.-jevce in upokojence, je mogoče slišati več kritik proti interventnemu zakonu. V zvezi s tem je Tomšič komentiral, da če se pogleda te konkretne, ki protestirajo, bi rekel, da ne gre za neko zavedenost ali pa za to, da imajo napačne informacije. “Oni pač tukaj zasledujejo politično agendo. Skratka, njih ne zanima, ali so cene nižje, višje, davki višji, nižji, zanima jih, da so oni na oblasti in da konec koncev črpajo tudi neke koristi,” navaja in dodaja, da protestniško omrežje ni zastonj. “Ljudje tega ne počnejo čisto pro bono. Okej, nekaj je pač neka ideološka prepariranost ali neko zelo močno idejno prepričanje, drugo pa, tukaj gre za ljudi iz raznih nevladnih organizacij in podobno, ki jih leva opcija financira, in zato, da dobijo ta sredstva, mora biti levica na oblasti.” Tako da tukaj po njegovih besedah ne gre zgolj za nek odpor proti Janezu Janši ali nasploh do desne opcije, ampak za to, da če je levica na oblasti, imajo od tega konkretne koristi. “Če imajo oni nek stalen vir nekih javnih sredstev na razpolago, je vprašanje višine davkov za njih drugotnega pomena.”
Sindikati danes niso več to, kar so bili nekoč
Sledilo je vprašanje, ali je še kje država na svetu, kjer se sindikati borijo proti delavcem, proti njihovim pravicam, pravicam upokojencev, višjim plačam? Sindikati so po besedah Tomšiča del iste zgodbe kot razni nevladniki in podobno. “Skratka, oni tukaj ne zastopajo interesov delavcev. Sindikati danes niso več to, kar so bili nekoč, ko so bile delavske organizacije, ko je šlo za to, da imajo delavci boljše pogoje dela.” Pravi, da se klasično industrijsko delavstvo s sindikati več ne istoveti tako, kot se je nekoč. “Poglejmo, kateri so najmočnejši sindikati pri nas: to so sindikati javnega sektorja, to niso delavski sindikati. Tudi tisti sindikati, ki se deklarirajo, da zagovarjajo interese delavcev, dejansko zagovarjajo neke politične interese. In ja, kakšni bodo dohodki delavcev, kakšna bo njihova kupna moč, je tudi za njih pravzaprav precej drugotnega pomena.”
Sindikalist Počivavšek je na vprašanje, zakaj so proti, da bi upokojenci, ki bi želeli še delati, imeli hkrati polne pokojnine, odgovoril, da bi s tem porušili solidarnostni sistem, ki smo ga vzpostavili. “To je neka taka tipična floskula. To je nek diskurz, ki je bil zelo podoben v prejšnjem režimu, poln nekih fraz, ki dejansko niso imele neke resne vsebine, ko je torej šlo za bratstvo in enotnost ali vladavino delavskega razreda in tako naprej,” je povedal in opomnil, da imamo danes neke drugačne fraze, ki pa figurirajo dosti podobno, recimo medgeneracijske dogovore, medgeneracijsko solidarnost, ki služijo precej podobnemu namenu kot v prejšnjem režimu, skratka, “utrjevanju neke ideologije, ki je konec koncev prazna, ki ne korespondira z realnostjo”.
Volilno telo pa se lahko čez čas obrne
V luči prihajajočih volitev v prestolnici nekateri vztrajajo, da desničar nikoli ne bo postal župan. “Nikoli ne recimo nikoli,” izpostavlja Tomšič in opominja, da je politika zelo sprejemljiva, tudi volilno telo pa se lahko čez čas obrne. “Tako da mislim, da tukaj ne gre za neke objektivne zakonitosti, neke zgodovinske zakone. Seveda pa, če bi desnica želela računati na zmago na županskih volitvah v Ljubljani, bi nedvomno morala ponuditi kandidata, ki je dosti sprejemljiv širše, ki je sredinsko usmerjen po svojih pogledih, ki lahko pritegne tudi neopredeljene volivce,” je povedal in dodal, da drugače sicer drži, da je volilno telo precej levo nagnjeno in skozi vsa ta leta se je številčno povečevalo s krepitvijo javnega sektorja, državne uprave, tukaj se je namreč v glavnem zaposlovalo ljudi iz levičarske provenience. “Ampak seveda politična razmerja se lahko spremenijo, ne moremo pa računati zgolj na to, da so se ljudje župana Jankovića preprosto naveličali in da bodo sedaj volili nekoga drugega, da se bo kar po neki naravi stvari to zgodilo. Temu nikakor ni nujno tako,” ob tem še pravi profesor.
Potem ko je predsednico republike zmotilo, da so posnetki njene nesreče prišli v javnost brez njenega dovoljenja, je v zvezi s tem Tomšič komentiral, da sam ne ve, zakaj bi morala ona tako stvar odobriti, ker konec koncev taki posnetki so v javnem interesu. “Meni je večji problem, da smo morali toliko časa čakati na nekatere ključne informacije. Na začetku se je skušalo prikriti, kdo sploh je bil z njo v avtu, kar je nesprejemljivo,” je navedel in spomnil, da se je tedaj sklicevalo na zasebnost, da ne gre za javne osebnosti, kar ne drži. Vsakdo, ki se namreč usede v protokolarno vozilo, s tem trenutkom postane javna oseba in kot taka predmet javnega interesa. “Tako da tukaj ni mogoče teh podatkov prikrivati, sploh če gre za vidike, ki so problematični,” je dodal.
Najvišji državni funkcionarji seveda imajo po njegovih besedah pravico, da si izberejo družbo, prijatelje po svoji meri, so pa neke meje, ker ni vseeno, kdo se druži z osebo, kot je v tem primeru predsednica države, sploh če gre za državljanko države, s katero Slovenija in EU nista v nekih prijateljskih odnosih, zato je pozornost do tega še kako na mestu. Pravi, da sicer za vsakega Rusa, ki živi pri nas, res ne moremo reči, da je problematičen in agent ruskih tajnih služb. Izpostavil je, da pa so se pojavila določena dejstva v tem primeru, ki so problematična. “Že sama pridobitev slovenskega državljanstva, bila je v zaporu. Že samo to dejstvo bi moralo biti nekako dejavnik, ki bi preprečil, da dobi državljanstvo. Potem je šlo za izredno naturalizacijo zaradi izjemnih športnih dosežkov v športu, ki ne velja za top šport, da bi bili tisti, ki se z njim ukvarjajo, širše prepoznavni. Poleg tega ni imela nekih resnih mednarodnih rezultatov. Nikakor ni prispevala k prepoznavnosti Slovenije. Ker so bili razlogi za lase privlečeni, je to sprožilo sume, da so morda bili posredi zunanji vplivi,” je še dal vedeti.
A. H.