Premier Janez Janša je ob odprtju 58. Mednarodnega sejma priložnosti in sodelovanja (MOS) v Celju napovedal prestrukturiranje javnega sektorja. Po njegovih besedah naj bi se približno 50.000 zaposlenih postopoma prelilo v gospodarstvo, kjer primanjkuje delovne sile. Proces naj bi potekal brez odpuščanj, predvsem z naravnim odlivom in prehajanjem kadrov. Konkretne rešitve naj bi bile pripravljene še letos, širši cilji pa so po premierjevih navedbah že vključeni v koalicijsko pogodbo.
Ekonomist Štefan Šumah napoved pozdravlja in meni, da je javni sektor predimenzioniran. “Ljudje v javnem sektorju niso v polnosti izkoriščeni. Cel kup stvari se podvaja in potroji, birokrat pa sam ustvarja dodatnega birokrata,” pravi. Po njegovem bi se z ukinjanjem in združevanjem predpisov potreba po kadrih v javni upravi občutno zmanjšala, hkrati pa bi bilo lažje tako za državljane kot za podjetja.
Premier Janez Janša je poudaril, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od osamosvojitve povečalo z okoli 126.000 na približno 196.000 leta 2025. Del rasti je označil za upravičenega, zlasti v zdravstvu in socialnem varstvu, v administraciji pa po njegovi oceni enakih potreb ni bilo. Obenem je opozoril na približno 148.000 izdanih dovoljenj za tuje delavce. Rast javnega sektorja je povezal tudi z zastajanjem blaginje: po hitrem dohitevanju evropskega povprečja do leta 2008 naj bi Slovenija skoraj dve desetletji capljala na mestu.
Isto sporočilo je strnil tudi na omrežju X: “Do zdaj smo govorili o drevesih, graf, ki kaže rast zaposlenih v javnem sektorju, pa je slika gozda. Kaj nam ti podatki povedo? To je odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija od leta 2008 ni napredovala glede blaginje oziroma kupne moči. Skoraj dve desetletji smo capljali na mestu, zato nas čaka resno prestrukturiranje. Približno 50 tisoč zaposlenih iz javnega sektorja se mora preliti v gospodarstvo, ki si mora zdaj pomagati s tujo delovno silo. V javnem sektorju je velika rezerva in nikomur ni treba ostati brez službe.”
[Odprtje 58. mednarodnega obrtnega sejma Celje]
Do zdaj smo govorili o drevesih, graf, ki kaže rast zaposlenih v javnem sektorju pa je slika gozda.Kaj nam ti podatki povedo? To je odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija od leta 2008 ni napredovala glede blaginje oziroma kupne… pic.twitter.com/uxGmXAfczt
— Janez Janša (@JJansaSDS) September 16, 2026
Naš sogovornik ocenjuje, da je javni sektor prevelik in neučinkovit: zaposleni niso v polnosti izkoriščeni, opravila se podvajajo, birokracija pa sama proizvaja novo birokracijo. Z manj in preglednejšimi predpisi bi po njegovem potrebovali manj ljudi v upravi, hkrati pa bi se poenostavilo življenje državljanov in podjetij.
Kot ključno prednost preusmeritve v gospodarstvo vidi pritisk k izkoriščanju potenciala. “V gospodarstvu so ljudje prisiljeni izkoristiti svoj potencial, če hočejo več zaslužiti in napredovati. V javni upravi stvari pogosto potekajo po defaultu, preveč pa je tudi političnega vpliva.”
Šumah opozarja tudi na neskladje med izobrazbo in dejanskim delom. Veliko nalog v javnem sektorju bi po njegovi oceni lahko opravljali ljudje s srednjo šolo, a so sistematizirana kot delovna mesta z visoko izobrazbo. Posledica je, da država plačuje visoko izobražene kadre za osnovna opravila. Podobno vidi tudi v zasebnem sektorju, kjer se za določena dela pogosto zahteva inženir, čeprav bi zadostovala nižja kvalifikacija: “Potem imaš slabo plačanega inženirja, ki ni nikoli zadovoljen, namesto dobro plačanega srednješolca, ki bi s plačo bil.”
Pozdravlja tudi usmeritev k prilagoditvi izobraževanja potrebam trga
Posebej izpostavlja šolsko reformo ministra za izobraževanje Boruta Rončevića. Ta je po slabih rezultatih PISA 2025 napovedal celovito prenovo sistema vzgoje in izobraževanja: v središče naj bi znova postavili znanje, poenostavili učne načrte, spremenili ocenjevanje, NPZ in maturo ter zmanjšali birokracijo v šolah. Najbolj odmevna točka je odprava devetletke in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo, ki naj bi se začela uvajati v šolskem letu 2028/29. Minister poudarja, da ne gre za nostalgično vrnitev starega sistema, temveč za zahtevnejšo šolo z jasnimi standardi, zgodnjim opismenjevanjem in več podpore tako učencem, ki zaostajajo, kot nadarjenim.
Šumah pravi, da mu je ta smer všeč, ker vsi ne morejo in ne smejo biti usmerjeni v visokošolske družboslovne programe. “Nekatere fakultete odpirajo programe predvsem zato, da imajo dovolj študentov. Na koncu ima človek diplomo, ki jo je treba plačati, čeprav trg takega profila ne potrebuje v takem obsegu.”
Janševo napoved ocenjuje kot smiselno, če bo izvedena postopoma, ob poenostavitvi zakonodaje in ob sočasnem prilagajanju šolskega sistema. Ključno po njegovem ni le premikanje ljudi iz ene evidence v drugo, temveč odprava podvajanja, boljše ujemanje med izobrazbo in delom ter pritisk, da se kadrovski potencial dejansko izkoristi – tam, kjer ga gospodarstvo že dlje časa pogreša.
T.B.