Na dan začetka slovenskega predsedovanja Svetu EU smo poročali, da je Evropska komisija ob začetku predsedovanja Svetu EU odobrila slovenski načrt za okrevanje in odpornost, vreden 2,5 milijarde evrov. Sedaj pa so na dan prišle informacije, da so se nekateri precej trudili pri oviranju te potrditve – med njimi je bil tudi naš evropski komisar za krizno upravljanje, ki je skušal oškodovati svojo lastno domovino, načrt pa je očitno stkala naša najbolj solidarna evropska poslanka, ki je v Evropskem parlamentu samozadolžena za upravljanje z ugledom Slovenije.
Na skupni fotografija ob začetku predsedovanja morda ni bilo podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa, je bil pa Janez Lenarčič, evropski komisar za krizno upravljanje, na katerega je marsikdo že pozabil, saj ga že kar nekaj časa ni bilo opaziti. Na družabnih omrežjih so se mnogi spraševali, kje neki je bil ves ta čas, kaj neki je počel. In tu imamo odgovor: Prislužil si je sloves prvega komisarja iz neke države, ki je skušal oškodovati svojo lastno domovino. Naš komisar za krizno upravljanje se je namreč pridružil pogojevanju odobritve Slovenskega načrta za okrevanje. Je morda narobe razumel svoj naziv in je mislil, da upravljanje krize pomeni njeno povzročanje? Da bi se kako drugače ukvarjal s kakšno krizo namreč ni bilo opaziti. Spomnimo, nazadnje smo od Lenarčiča slišali besedo ali dve že davnega marca, ko je opozoril, da v Bruslju opaža veliko razprav o Sloveniji, na različnih ravneh. “Dejstvo je, da Slovenija v zgodovini svojega članstva v EU še ni bila predmet obravnave na tak način, kot je bila nedavno v evropskem parlamentu,” je dejal in dodal, da ga to žalosti, ter da to ni znak povečanega ugleda države. No, zdaj je jasno, da je tudi on eden tistih naše gore listov, ki se v EU trudijo ustvariti ugled Slovenije, ki bi služil le njihovi agendi, naši državi pa seveda potencialno zgolj škodil.
Drugi komisarji se čudijo ravnanju Lenarčiča
Po naših informacijah je omenjeno akcijo pripravil prav Timmermans, seveda na prigovarjanje tete iz ozadja, večno zaskrbljene evropske poslanke Tanje Fajon, ki se večino svojega časa ukvarja z ugledom Slovenije. Izvedeli smo, da so se socialističnim komisarjem pridružili tudi nekateri liberalci, vendar ne vsi. Poziciji Lenarčiča se čudijo praktično vsi v Evropski komisiji, tudi tisti, ki so sicer Timmermansa podprli – razumljivo, saj nihče od njih svoji državi ne bi storil česa podobnega, to je izključno slovenska posebnost – podobno kot tisto s kravami in sosedi. Evropskemu komisarju za krizno upravljanje smo poslali tudi novinarska vprašanja, saj nas je zanimalo, kako se počuti ob svojem novem nazivu, torej nazivu prvega komisarja, ki je skušal oškodovati svojo lastno domovino.
V razpravi glede slovenskega načrta za okrevanje je bil zelo močan zagon za reševanje politično občutljivih vprašanj
Kabinet Didierja Reyndersa je prosil, naj doda mejnik pri imenovanju slovenskih tožilcev v Evropsko javno tožilstvo (EPPO). Kabinet Vere Jourove je ugotovil, da v nekaterih državah članicah, tudi v Sloveniji, obstajajo pomisleki glede medijskega pluralizma, zlasti glede državnega oglaševanja, ki podpira samo provladne medije. Postavili so vprašanje, ali ga načrt obravnava. Kabinet Virginijusa Sinkeviciusa je pozval, naj se doda besedilo o podpori biotski raznovrstnosti in nadzoruje, da se med izvajanjem spoštujejo pravila DNSH, zlasti pri infrastrukturnih projektih. Okoljska vprašanja vplivajo na življenje državljanov. Te zahteve sta podprla kabineta Janeza Lenarčiča, Paola Gentilonija in kabinet komisarke Ylve Johansson. Odgovor predsednikovega kabineta pa se je glasil, da morajo načrti okrevanja za Evropo obravnavati družbeno odgovornost, če je ta odsotna, bo tudi manj vzvoda za ukrepanje. Vendar pa mejnikov ni mogoče enostransko dodajati, o tem se je treba dogovoriti z državami članicami. V tej fazi je to težko, ker bi pomenilo zamudo pri sprejemanju. Zato je zadevo treba ustrezno pretehtati. Glede medijev je bilo izpostavljeno, da širša medijska problematika ni del načrta. Načrt ne sme prevzeti ali nadomestiti vprašanj horizontalne politike, temveč prispevati k obravnavi priporočil družbene odgovornosti gospodarskih družb in drugih opredeljenih ciljev politike. Johannes Hahn pa je poudaril, da so izpostavljena vprašanja del tekoče razprave o pogojenosti z vladavino prava, dane možnosti pa je treba skrbno pretehtati in uskladiti – tu se ne sprejme nobena priložnostna odločitev.
Sara Bertoncelj