Eugenija Carl, novinarka “javnega” servisa, znana po mnogih aferah, lažeh, žalitvah politikov in strastnem boju proti “sovražnemu govoru”, je sporočila, da je doživela pogrom s strani “svojih”. Potem ko je branila policijo pred napadi po večini levičarjev, češ, da je šlo za razvajeno smrkljo (vse več indicev pa je, da ni šlo le za to, ampak načrt anarho – levičarjev, s katerim se je želelo lažno prikazati nasilje policistov nad državljani), naj bi jo “njeni” pričeli z zasebnimi sporočili “žaliti”, da je plačanka Janeza Janše, da ima pohabljene otroke in da ji želijo posilstva s strani migrantov ali policistov.
Eugenija Carl je ena tistih “levičarskih aktivistk”, ki na slovensko zgodovino gleda skozi prizmo boja proti fašizmu, ki ga sanja in vidi na vsakem koraku slovenske družbe, še zlasti pa v besedah Janeza Janše in v stranki SDS, zaradi česar se ji zdi “normalno” biti tudi “antijanšistka”, čerav jo zaposlujejo tudi volivci SDS – a.
Medtem ko se bori proti fašizmu pa nobenega problema ne vidi v “boljševizmu” ali kakor mu nekateri na desnici pravijo, “levem fašizmu”. Možno je, da zato, ker ga doslej na svoji koži še ni občutila ali ker iskreno verjame, da boljševizem stoji za plemenito in nujno potrebno nasilje.
Gre za spretno potezo, da bi izpadla bolj “objektivna”?
Si predstavljate, da bi ji kaj takega napisal kdo “z desne”? Zagnala bi vik in krik in zarobantila proti “fašizmu”, ki da ga je treba krotiti s cenzuro govora desničarjev na internetu, tožila bi Janeza Janšo, češ, da je on avtoriteta, po kateri se zgledujejo “fašisti”, v tem primeru … Pa je žalitve, čeprav najpodlejše, kar gre, sprejela z nasmehom. Kako si to razložiti? Morda je še v šoku in bo boljševizem kot problem prepoznala malo kasneje. Morda ji godi, ker ji daje občutek, da “jo napadajo z vseh strani, ker je tako objektivna in da to najbrž pomeni, da nekaj dela prav”. Morda pa pač svoje tolerira veliko bolj kot “njihove” in si gre njeno ravnodušnost razlagati z njeno sicer tipično pristranostjo in dvojnimi standardi.
Aleš Ernecl