Francija je padla. Dokončno. Prizori, ki jih zadnje dni spremljamo, je tisto, na kar nekateri opozarjamo že več let. “Inženirji”, “zdravniki”, “visoko izobraženi tehnologi” kot “bogatitelje evropske kulture” označujejo medijski mainstream in levičarske politike, so vedno sovražili Evropo. Na staro celino niso prišli v iskanju boljšega in mirnejšega življenja, ampak zato, da uničijo evropsko kulturo in tradicijo ter jo nadomestijo z arabsko-afriško. Njihova kultura pa je kultura nasilja in uničevanja, zato francoska mesta danes gorijo.
Zakaj je do tega prišlo in kdo je odgovoren? Že takoj na začetku je treba jasno povedati, da imajo desničarske elite zaradi neodločne in popustljive politike na ramenih enako težo krivde kot levičarske. S to razliko, da bodo levičarji, ki na široko odpirajo vrata invaziji na staro celino, s svojimi postmodernističnimi vrednotami (LGBT, transspolnost), prvi, ki jih bodo prišleki med »znanstvenimi preizkusi« uporabili za dokazovanje gravitacije. Zato velja spomniti na rimskega državnika in pravnika Cicera, ki je pred dvema tisočletjema dejal (vsaj pripisujejo mu te besede): »Narod lahko preživi svoje bedake in celo ambiciozne. Vendar ne more preživeti izdaje od znotraj. Sovražnik pred vrati je manj grozljiv, saj je znan in nosi svoj prapor odkrito. Toda izdajalec se svobodno giblje med tistimi znotraj, njegov pretkani šepet šumi po vseh uličicah, sliši se v samih dvoranah vlade. Kajti izdajalec se ne zdi izdajalec; govori z naglasom, ki je znan njegovim žrtvam, in ima njihov obraz in njihove argumente, nagovarja k nizkotnosti, ki je globoko v srcih vseh ljudi. On trohni dušo naroda, tajno in neznano dela ponoči, da spodkopava stebre mesta, okuži politično telo, da se ne more več upirati. Morilca se je treba manj bati. Izdajalec je kuga.«
In Evropa je imela v 20. stoletju vse polno izdajalcev, ki se zadnje pol stoletja sploh ne skrivajo več. Ena najslavnejših novinark prejšnjega stoletja Oriana Fallaci to početje opisuje takole: »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznanci ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami; in izpeljali so jo sloviti voditelji.«
Propad Evrope se je sicer začel že prej, toda glavni pospešek je dobil pred dobre pol stoletja. Takrat je Francija, jezna, ker je izgubila kolonije v Afriki, začela protiameriško gonjo. K temu je pripomogla tudi Katoliška cerkev, ki se je z II. vatikanskim koncilom odprla islamu. Tezo papeža Pavla VI. (1964) so prve sprejele Francija, Italija in Španija (kasneje še vse države EGS), zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov in da je kot prva evropska država padla ravno domovina galskega petelina (v Franciji se je zgodil tudi prvi uradno zabeleženi umor s kamenjanjem po šeriatskem pravu). A najbolj usodno je bilo leto 1975.
Julija 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (EGS) sprejeta Strasbourška resolucija, ki je odprla pot islamizaciji Evrope in velja za rojstni dan Evrabije. Zanjo je v Strasbourgu glasovalo 200 poslancev iz zahodnoevropskih držav. Politiki so predstavljali celoten tedanji ideološki spekter (razen strank, ki jih danes prepoznamo kot domoljubne, saj v tistem času niso imele parlamentarnih predstavnikov), napisal pa jo je predstavnik levega krila belgijskih krščanskih demokratov Tijl Declercq. V besedilu je zapisano, da imajo arabski priseljenci, ki se naselijo v Evropi, pravico prenašati svojo kulturo, običaje, način življenja in religijo v Evropo. Podobno kot danes so politiki tudi takrat trdili, da Evropa potrebuje delovno silo, ki jo bodo pripeljali na staro celino. Staroselci so se sicer trudili, da bi ohranili svoje običaje in tradicijo, toda politični vrh od priseljencev ni zahteval, da se vključijo v zahodno družbo, ampak je dopustil, da si muslimanski priseljenci, ki so se jim pozneje pridružili še črnci iz Afrike, korak za korakom ustvarjajo svoja ozemlja (male Evrabije), kjer živijo po svojih pravilih. In marakeška pogodba je to desetletja kasneje vse legalizirala.
»Gre za popolno preobrazbo Evrope, ki je rezultat namerne politike,« je v intervjuju za izraelski časnik Haaretz dejala britanska zgodovinarka Bat Ye’or (s pravim imenom Gisèle Littman): »Zdaj gremo proti popolni spremembi Evrope, ki bo vse bolj islamizirana in bo postala politični satelit arabskega in muslimanskega sveta. Evropski voditelji so se odločili za zavezništvo z arabskim svetom, s katerim so se zavezali, da bodo sprejeli arabski in muslimanski pristop do ZDA in Izraela. To ne velja samo za zunanjo politiko, ampak tudi za vprašanja, ki vključujejo evropsko družbo od znotraj, kot so priseljevanje, integracija priseljencev in ideja, da je islam del Evrope.«
Strasbourško resolucijo so narekovali muslimani, in sicer po kratki »naftni vojni« dve leti prej, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejeli njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju, čeprav se kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972, ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci, še ni dobro sprala. Od tedaj naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evro-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi.
V tistem času se je uveljavil tudi izraz Evrabija kot naslov revije, ki jo je urejal predsednik Združenja za francosko-arabsko solidarnost Lucien Bitterlein. Članki so pozivali k skupnim evro-arabskim stališčem na vseh ravneh.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se evropska mesta začela polniti z muslimani in Afričani. Postajali so delovna sila, ki so jo evropski levičarji potrebovali na volitvah, saj je klasični delavski razred izginjal. To je tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja sredi Evrope staroselci še niso doživeli. Nihče ni oporekal, ko je bil Abraham označen za muslimana in ne za začetnika Izraela, nihče ni povzdignil glasu, ko so Jezusa označili za »ponesrečenega« pred-Mohameda, ki je popival in seksal vsepovprek. Seveda je na simpoziju tekla beseda tudi o muslimanskih priseljencih, ki ne smejo biti samo enakovredni, ampak imeti enake pravice kot državljani, ki jih gostijo.
Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak, ne, ne boste verjeli, sam prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi. V tem tisočletju je po Evropi celo potovala razstava, ki je vse dosežke pripisovala »goničem kamel«, kot muslimane poimenuje Fallacijeva. Take norosti so se vrstile po zahodni Evropi, nov vrh je bil septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi. Zanimivo je, da so se politiki (levi in desni) in multikulturalisti pri svojih opevanjih islama sklicevali na Sigrid Hunke, leta 1999 umrlo nemško raziskovalko religij, ki je zagovarjala superiornost islama. V svoji knjigi ′Alahovo sonce nad Zahodom – Naša arabska dediščina′,je trdila, da bodo muslimani Evropo osvobodili krščanstva. In kdo je bila gospa Hunke? »Eruditka, kolikor hočeš, inteligentna, kolikor hočeš, vendar zajebana nacistka,« je o njej zapisala Fallacijeva in spomnila, da je bila Hunke pripadnica SS, ki je zagovarjala nujnost hitrega rasnega čiščenja.
Kar je sledilo v tem tisočletju, je dobro znano. Muslimanski in afriški priseljenci niso več stvar zunanje politike, ampak težava notranje politike številnih držav (Velike Britanije, Francije, Nemčije, Švedske, Belgije in tako naprej). Bruseljski birokrati in tamkajšnje elite EU so s pomočjo globalističnih nacionalnih vlad izvedle nekaj, kar Christopher Booker in Richard North v svoji knjigi ′Velika prevara: ali lahko Evropska unija preživi?′ poimenujeta »državni udar v počasnem posnetku«. Po njunem prepričanju je to najbolj spektakularen državni udar v zgodovini, ki je bil zasnovan tako, da postopno in previdno potisne demokratične procese na stranski tir, podredi starejše evropske nacionalne države in s priseljenci iz tretjih držav ponaseli staro celino, ne da bi to elite javno povedale. Levi in desni globalisti želijo EU spremeniti v mešano federacijo, ki bo iztrebila nacionalne avtohtonosti in izkoreninila tradicionalne vrednote, na katerih je zrasla Evropa. Toda ironija je, da država, ki je glavna nosilka tega projekta, danes gori. Francija je namreč izdatno pomagala ustvariti pošast (Evrabija) in pošasti (nasilni migranti), ki jo zdaj uničujejo. Zato norveški novinar Peder Are Jensen, ki ga javnost bolj pozna pod vzdevkom Fjordman, dogajanju v Franciji pravi »poetična pravičnost«. Prav je namreč, da je kot prva požgana in da kot prva na svojem ozemlju občuti »religijo miru« država, ki je k temu najbolj pripomogla.