Še danes neustavljiva burja razsipa morsko sol po golih planotah Golega otoka, katerega obstoj so post-jugoslovanske oblasti posameznih držav dolga leta ignorirale. Morska sol se razsipa po golih planotah in med ostanki barak ter taborišča, kjer je bilo nekoč zaprtih okoli 30. tisoč zapornikov.
Zahvaljujoč raziskavam hrvaškega pisatelja Anteja Zemljarja, imamo danes uradno številko 16 tisoč zapornikov na Golem otoku v prvih sedmih letih. Od tega jih je 446 umrlo zaradi posledic ideološke izobrazbe.
“Na otoku je bilo 24 barak, v vsaki 200 zapornikov, spali smo na lesenih pogradih v treh nadstropjih. Stisnjeni kot sardine, zaradi pomanjkanja prostora smo lahko spali zgolj na boku. Vsak dan znova so nas gnali na prisilno delo. Premikati smo morali težke skale, iz enega konca otoka na drugega, brez razloga ali smisla. Bila je samo ena od tehnik, kako so se nas počasi znebili. Delali smo po 8 ali 10 ur na dan, v vseh vremenskih razmerah. Na žgočem soncu ali v ledenem dežju. Včasih smo do vratu v vodi po cele dneve prekopavali pesek v morju. Kljub težaškemu delu pa je bilo najhujše mučenje lakota! Stalna lakota, ki nam je razžirala razum in nas pripeljala do najnižje točke popolnega razčlovečenja: brez vesti, zadržkov in brez spoštovanja do sebe in drugih.”
Na Otoku je bilo nasilje nekaj vsakdanjega, sadizem pa del normalnega. Zaporniki, ki so najbolj trpinčili svoje sojetnike, niso bili kaznovani, pač pa so bili nagrajeni in si prislužili še več ”spoštovanja” med sojetniki.