Sara Stepanjan, hči armenskega glasbenika Agopa Stepanjana, je na platformi Change.org sprožila peticijo z naslovom “Open and protect the OZNA, UDBA, SDB, KOS and all successor archives”. Zahteva mednarodni nadzor nad arhivi nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, poln dostop za žrtve in njihove družine ter odprtje teh arhivov kot obvezni pogoj za pristop Srbije v Evropsko unijo.
“Nekateri hvalijo življenje v Jugoslaviji. A ste kdaj pomislili na nas — na žrtve? Jaz sem doživela drugačno resnico,” je zapisala Stepanjanova na X. Komunistični režim je zaznamoval njeno družino, ki se še danes bori za resnico: “Arhivi OZNA, UDBE, KOS še danes niso odprti. Vi bi se borili enako — če bi bili vi v njih, vaše družine. Mogoče pa ste. In bo to za vas tudi šok. Nehajmo govoriti. Naredimo kaj. Podpišite edino civilno peticijo, ki ima večjo moč kot politika,” je dodala.
Agop Stepanjan je bil leta 1984 eden od deveterice obsojenih v tajnem vojaškem procesu v Ljubljani. Skupaj z osmimi drugimi – večinoma bolgarskimi glasbeniki in njihovimi jugoslovanskimi prijatelji – so ga obtožili vohunstva za Bolgarijo. Operacija pod kodnim imenom “Tenis” (in kasneje “Tenis II”) je bila načrtovana že pod Titom leta 1979 kot politično maščevanje za podoben montiran proces v Bolgariji. Stepanjan je bil obsojen na devet let strogega zapora, njegova žena Cveta pa je bila brez obtožbe in sodbe zaprta in zasliševana. Trije otroci, med njimi takrat majhna Sara, so ostali sami doma.
Po letih trpljenja v jugoslovanskih zaporih je bil Agop Stepanjan rehabilitiran šele 31. decembra 2002. Umrl je 19 dni kasneje zaradi posledic zapora in mučenja. Leta 2014 sta Sara in njena mati v Beogradu poskušali dostopati do arhivov. Pod nadzorom oboroženega stražarja so jima pokazali le kodno ime operacije “Tenis” – nič več.
Nekateri hvalijo življenje v Jugoslaviji. A ste kdaj pomislili na nas — na žrtve? Jaz sem doživela drugačno resnico. Moja mama in oče — oba zaprta. 1984. Nedolžna. Politična zapornika
komunističnega režima. Očetu so nadeli etiketo — vohun, terorist. Potem pa še odpeljali mami v… pic.twitter.com/FiUkJTIMxD— Sara Stepanjan (@StepanjanSara) June 11, 2026
“Ne prosimo za maščevanje. Prosimo za resnico,” piše Sara Stepanjan v peticiji. Opozarja, da so OZNA, UDBA, SDB, KOS in njihove naslednice od leta 1944 do 1991 izvajale politična preganjanja, fabricirane procese, mučenja in atentate po vsej Jugoslaviji. Glavni del arhivov je še vedno v Beogradu, dostop pa je za žrtve iz Slovenije, Hrvaške in drugih naslednic močno omejen ali onemogočen.
Peticija naslavlja Svet Evropske unije, Evropski parlament in srbske oblasti. Zahteva:
- Takojšnji mednarodni nadzor nad arhivi, da se prepreči njihovo uničenje ali ponarejanje.
- Brezpogojen dostop do osebnih dosjejev za vse žrtve in njihove družine v vseh naslednicah Jugoslavije.
- Odprtje arhivov in celovito zakonodajo o rehabilitaciji žrtev kot zavezujoč pogoj za pristop Srbije v EU – v skladu z resolucijami Evropskega parlamenta iz leta 2025.
- Uradno priznanje trpljenja, rehabilitacijo in opravičilo po vzoru Nemčije, Češke, Poljske in Madžarske.
Tema odprtja arhivov UDBE in KOSA ni nova. Evropski parlament je k temu pozival že večkrat, a konkretnih sprememb v Srbiji ni. V Sloveniji so bili arhivi delno odprti, a ključni dokumenti o delovanju na slovenskem ozemlju ostajajo v tujini. Zgodovinarji in žrtve opozarjajo, da brez polne resnice ni mogoče dokončno soočiti z totalitarno preteklostjo.
Stepanjanova zaključuje: “Ljudje, ki so zgradili tisti režim, so že večinoma pokojni ali umirajo. Arhivi pa niso. Oni so zadnji priče. Zaščitimo jih zdaj, preden izginejo tudi oni.” Peticijo lahko podpišete na Change.org.