Ocena akademika dr. Andreja Stoparja o Sloveniji kot umetni državni tvorbi in njeni ahistoričnosti ni nekaj novega. Tudi ni prvi Slovenec, ki je zanikal preteklost lastnega naroda. Na take ljudi je izjemno dobro pokazal že avtor nekdanje slovenske himne Simon Jenko v pesmi Slovenska zgodovina.
Bridka žalost me prešine,
ko se spomnim domovine,
vsemu svetu nepoznane,
od nikogar spoštovane.
V zlatih črkah v zgodovini
se beró narodov čini;
le od našega ni glasa
s prejšnjega ne zdanj’ga časa.
Kdo spominja se nekdanjih
v revni zemlji pokopanih?
Tiho bori vnuk koraka
čez grob borega očaka.
I ko ura nam odbije,
črna zemlja nas pokrije;
kdo bo še po nas poprašal?
kdo se z nami bo ponašal?
Kako rod za rodom gine,
to povest je domovine,
vsemu svetu nepoznane,
od nikogar spoštovane.
Ker mi je kot aktivnemu udeležencu vojne za Slovenijo realnost, ne pa vzrok Jenkovih bolečin, tuja, nisem prizadet, ampak prepričan, da med rojaki še vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni slediti nam iz leta 1991. Z vsakim dnem se bolj ali manj razgrinja, da so ključni problem slovenske zgodovine “slovenski stoparji”, ne pa sovražni sosedi. Druga plat Stoparjevega izpada je seveda sedanji slovenski čas in prostor, ko mnogi, tudi zgodovinarji, kar tekmujejo, kdo bo pokazal bolj negativen odnos do slovenstva. Vlada je do nedavnega imela državno sekretarko za antislovenstvo. Poskrbela ni samo za uničenje Muzeja slovenske osamosvojitve, ampak je tudi njenega direktorja, ki ima (čeprav mlajši) v primerjavi z njo nedosegljivo večje znanstvene dosežke in bibliografijo, okvalificirala za nesposobnega. Doma ni dobil službe. Zdaj njegovo eksistenco rešuje akademija znanosti sosednje države, ki mu je ponudila sodelovanje na mednarodnem znanstvenem projektu. Gospod akademik dr. Stopar se izjemno lepo vključuje ne samo v depolitizirano slovensko nacionalno (!) televizijo, ampak tudi demonstrira pripadnost krogu, ga med Slovenci še neviden genij tolikšne mednarodne veljave, vpliva in ugleda, karakterizira kot patriotičnega zgodovinarja brez argumentov. Junaško ga podpira akademik antropolog, ki govoriči, da smo Slovenci izmišljija Bleiweisa in Prešerna.
Slovenija ni imela takšne sreče kot Italija, ki je kot države do združitve v drugi polovici 19. stoletja ni bilo, so pa vsi vedeli zanjo. Prof. ddr. Janez Höfler in prof. ddr. Igor Grdina sta v zadnjih letih na podlagi tujih zgodovinskih virov (!) dokazala, da je Slovenija obstajala že od okoli leta 1000, čeprav je v uradni zgodovini in geografiji vse do leta 1918 ni bilo. Mimogrede, “Teutschland” se po meni znani literaturi prvič omenja šele v 16. stoletju.
Iz povedanega, bolj nametanega kot sistematično prikazanega, to ni potrebno za patriote, za akademike Stoparjevega kova pa je – brezupno sledi, da omenjeni mož ni ne prvi, še manj pa edini. Gre za smer in pripadnost onim, ki trdijo, da smo Slovenci dobili državo, če smo jo hoteli ali ne, če že, pa ima glavne zasluge zanjo Milan Kučan; ki hrepenijo po “retour en Yougoslavie”, ki si želijo čase bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, katerih enkratni simbol je poboj v Srebrenici. Zanje je Jugoslavija historična in skrajno naravna, utelešenje tisočletnih sanj – po možnosti Titova, ki bi moral večno živeti.
Slovenci bomo pravi državljani takrat, ko ljudje na kaj takega, kar je izustil novinar akademik, ne bodo sposobni niti pomisliti. Če bodo že imeli takšne skušnjave, se bodo z zadnjimi atomi energije sami zatekli v znano zdravstveno ustanovo.
Slovenski dohodek se je pod to vlado v evropskih okvirih zmanjšal za odstotek. Zato lahko pričakujemo še več takšnih in podobnih provokacij!
Dr. Stane Granda