”Naše orožje so resnica, delo in poštenje, v vsem drugem nas prekašajo.”
Pred kratkim nas je presenetila vest, da je umrl gospod Marjan Vidmar, ki bi 2. aprila dopolnil 75 let. Ljubljančanom je predvsem znan kot predsednik prvega demokratično izvoljenega mestnega sveta, ki ga je sestavljal takratni Demos.
Marjana Vidmarja sem osebno poznal prek mojega očeta, ki ga je povabil, da v izvršnem svetu prevzame resor za energetiko.
Pod njegovim vodenjem izvršnega sveta se je začela Ljubljana razvijati v smeri modernih evropskih mest, čeprav so bile razmere neurejene, kaotične, javne mestne službe pa v velikem finančnem primanjkljaju. Razlog so bila med drugim tudi razna tako imenovana ”by pass” podjetja, ki so izčrpavala proračun javnih mestnih služb. Eno izmed takih podjetij je bilo svetovalno podjetje Sonce, ki naj bi se ukvarjalo s plinifikacijo, vodil pa ga je visok funkcionar nekdanje stranke LDS Edvard Oven.
Med njegovim mandatom je bilo v Ljubljani veliko postorjenega. Začeli so se urejati številni mestni trgi, nabrežje reke Ljubljanice, parki, v mestnem jedru so številna pročelja dobila novo podobo. Prenovljeni so bili gradovi, kot so Cekinov, Tivolski in Fužinski grad, na novo je bil urejen park Tivoli.
Posebno skrb je takrat izvršni svet posvečal ohranjanju kulturne dediščine in Plečnikove zapuščine. Tako je bil prenovljen Pogačarjev in Vodnikov trg, prenovljena je bila Plečnikova tržnica, prenovljene pa so bile tudi Plečnikove Žale in pokopališče Navje.
Poleg vsega naštetega se je obnavljala tudi komunalna infrastruktura, zaradi dotrajanih in poroznih cevi se je obnavljalo vodovodno omrežje, reko Ljubljanico so očistili odpadnih voda, prav tako pa so poskrbeli, da papirnica Goričane ni več spuščala svojih odplak v reko Soro.
Kljub dobro opravljenemu delu pa je bil izvršni svet pod vodstvom Marjana Vidmarja deležen nenehnih nasprotovanj tranzicijske levice, ki so delo izvršnega sveta ovirali s ciljem, da bi prišlo do menjave mestne oblasti. Pri tem so jim pomagali mediji, kot sta časopisna hiša Dnevnik in tednik Mladina.
Že ob nastopu mandata so bili tako soočeni s stavko zaposlenih delavcev v podjetju Snaga, ki so zasegli vozila za odvoz smeti. Ko so se smeti po mestu začele kopičiti, se je oglasil takratni predsednik republike Milan Kučan, ki je pozval, da je treba očistiti mesto in narediti konec brezumni mestni vladi.
Težavam navkljub je izvršni svet pod vodstvom Marjana Vidmarja svoj mandat izpeljal do konca. Javne mestne službe so po vzoru evropskih mest združili v Holding mesta Ljubljana z namenom, da bi bilo njihovo delo učinkovitejše in da bi s svojim delom izboljšli kakovost bivanja prebivalcev. S kurjenjem indonezijskega premoga v Toplarni Ljubljana so poskrbeli, da je prestolnica dobila čistejši zrak, saj ima v primerjavi z našim premogom indonezijski veliko manj emisij in boljšo kurilno vrednost.
Ob koncu mandata se je mesto razvijalo in cvetelo. Mesto je bilo v dobri finančni kondiciji, podjetja, ki so bila združena v Holding, pa so razpolagala s sredstvi za svoj razvoj. Tako so bila zagotovljena sredstva za Plečnikov mesarski most, a je takratna občina Center zavlačevala z gradbenim dovoljenjem. Podjetje Energetika je imela predvidena sredstva za gradnjo nove plinske turbine, a je kasneje takratna tranzicijska levica s temi sredstvi dokapitalizirala eno izmed tajkunskih bank.
Žal je še danes tako, da se namenski denar porablja nenamensko. Namesto da bi šla sredstva v razvoj ali nižjo ceno komunalnih prispevkov, se denar porablja za različna športna in kulturna društva, župan pa se s tem še javno hvali.
Če kdo, si Marjan Vidmar nedvomno zasluži naziv častni meščan mesta Ljubljane. Prepričan sem, da bo prišel čas, ko bo dobil to priznanje vsaj posthumno.
Sam se ga bom spominjal pa izjavi: “Naše orožje so resnica, delo in poštenje. V vsem drugem nas prekašajo.” Imel je prav.
Urban Kržan