“Bila je res ultimativno butasta ideja. Če bi vedel, da se mi bo to zgodilo, se v to ne bi podal. Iz napak se učimo – če se mi to ne bi zgodilo, bi se najbrž še zdaj vozil z banjo,” je o svoji najbolj neumni ideji spregovoril nedavno športno upokojeni Luka Špik.
Dobitnik treh olimpijskih medalj trenutno živi v Londonu, toda v teh dneh je za en dan prišel v Slovenijo. Veslaška zveza Slovenije je Luki Špiku ob koncu njegove kariere podelila stekleno veslo, ki ga prejmejo veslaški dobitniki medalj s SP in OI. Špik je bil imenovan tudi za ambasadorja veslanja, kjer se je v tej vlogi pridružil Iztoku Čopu.
Luka Špik, konec je Vaše dolgoletne in zelo uspešne kariere … Zakaj konec?
Zato ker je bil očitno čas. Vprašanja si nisem začel zastavljati sam, ampak ste mi ga začeli zastavljati novinarji. Definitivno se spomnim teh vprašanj po olimpijadi v Atenah. Koliko časa še? Ali bo to še ena sezona? Skozi čas, ko sem bil v športu že 23 let, so se na koncu ta vprašanja vse večkrat pojavljala, predvsem v povezi s tem, kaj bo potem. Kot športnik se vedno izogibaš prihodnosti in temu, kaj bo potem. Ker migaš, imaš vedno izgovor. Mislim, da sem končal zato, ker nisem več čutil 100-odstotne pripadnosti tem pritiskom. Mislim, da so bili ti pritiski do samega sebe preveliki in to me je začelo odbijati.
Za veslača niste stari. Se Vam zdi, da bi lahko dosegli še kaj?
Očitno sem, če sem nehal. Definitivno nimam nobene frustracije in nobenih obžalovanj. Jaz mislim, da sem zelo zadovoljen z vsem, kar sem dosegel, in to s ponosom povem in pokažem.
Uspehov in kolajn je bilo veliko – največ Vam zagotovo pomenijo olimpijske medalje. Katera od vseh medalj je za Vas osebno najbolj dragocena?
Zlata kolajna je zlata kolajna! Če bi bil lahko še večkrat olimpijski prvak, bi bilo super. Imam tri olimpijske medalje in če bi bile lahko vse zlate, bi bilo super. Tu so tudi zmage na svetovnih prvenstvih. Zgodbe so različne – vse kolajne v članski konkurenci sem dosegel skupaj z Iztokom – ampak vsaj z moje strani ima vsaka kolajna zelo čist lesk, saj je bilo povsod narejeno tako, kot mora biti, torej brez taktiziranja in brez »šparanja«. V tistem trenutku se ni dalo nikjer storiti nič boljše. To velja tudi za Peking. Tudi če bi nama dali drugi dan še eno možnost za dirko, mislim, da kljub zavedanju ne bi bilo čisto nič drugače, saj mislim, da takrat forma enostavno ni bila dobra.
Zdi se, da je Peking največja bolečina Vaše kariere?
Za nekoga, ki je vajen zmagovati, je to šok, tako da sva takrat oba z Iztokom potrebovala kar nekaj časa, da sva se pobrala.Tudi tekma, ko sem jo gledal – čeprav je nisem velikokrat, ker mi Peking enostavno ni ostal v prijetnem spominu – ni bila slaba. Največ sva izgubila v zadnjih 500 metrih, saj sva bila do takrat še nekako v igri.
Vaša pot je precej vezana na Iztoka Čopa.
Ja, ampak tudi ta zgodba se je spreminjala skozi obdobje. Ko sem začel, sem bil sedem let mlajši – se pravi, sem bil takrat star 19 let – ta razlika je bila takrat večja kot npr. sedaj v Londonu. Tudi najin odnos se je spreminjal in sicer tako, da sem jaz na začetku popolnoma sledil Iztoku, potem sem se mu približeval, na koncu pa sva bila nekako enakovredna z vlaganjem, energijo in vodenjem skozi treninge in tekme.
Je bilo v Vajinem odnosu veliko nihanj?
V karieri in v odnosu sva imela pozitivne in negativne stvari, za katere v enem obdobju potrebuješ več ali manj časa. Mislim pa, da sva z Londonom pokazala neko zrelost, tako kot posameznika ter tudi kot ekipa. Takrat sva se namreč sestavila skupaj po tistem »blazno« propadlem Pekingu, čeprav šesto mesto na olimpijadi ni slaba uvrstitev.
Iztoka Čopa ste omenili tudi ob slovesu, ko ste medijem namenili kar nekaj kritik, in sicer da so vedno favorizirali njega in da so bili Vaši uspehi manj vredni od njegovih, pa čeprav sta bila ekipa in čeprav sta oba vedno naredila isto število zaveslajev.
S to kritko sem želel povedati, da se je njegov rezultat tretiral drugače kot moj. Mislim, da je bila kritika na mestu, saj se je nekaj novinarjev na to kritiko odzvalo in če se nekdo odzove, to pomeni, da nekaj je na tem. Tako, kot ste rekli, oba sva naredila enako število zaveslajev. Res je, da sem bil jaz na začetku mlad in da je nekdo vodja, toda vendarle – ekipa je ekipa. To se mi je zdelo »fair«, da če tako čutim, da to tudi povem in to ni nič slabega. To je bila kritika, da novinarji pomislijo – morda pa res. Morda pa se jaz motim, čeprav mislim, da se ne.
Kakšen je zdaj Vaš odnos s Čopom?
Midva imava korekten odnos tako, kot sva ga imela zmeraj. Nikoli sicer nisva bila »coffee buddyja« in se klicala ter skupaj hodila na kave. Tudi v slabših obdobjih najine komunikacije sva si pomagala. Če je kdo od drugje potreboval njegov kontakt, sem ga posredoval in obratno. Vedno sva bila sposobna vzdrževati ta nivo.
Kdaj sta se najbolj razumela?
Najboljše sva razumela leta 2011 in 2012. Takrat sva najbolj sproščeno prenašala vse te pritiske in takrat sva v čoln vpeljala tudi neko svežino, ki sva jo imela takrat, ko sva začela skupaj veslati.
Imate zelo vesel karakter in ste zabavljač. Precej boljše ste se ujeli npr. z Janijem Klemenčičem …
(Smeh.)
… če tu dodamo še Tomaža Piriha, se nam zastavi eno samo vprašanje: Kaj dobimo v kombinaciji teh treh zabavljačev?
Banjo … (Smeh.)
Nam lahko poveste kaj več?
Energija je bila in včasih smo imeli kakšne neumne ideje, včasih pa še kakšne bolj neumne.
Sodi ta »banja« med tiste bolj neumne ideje?
Glede na rezultat mislim, da sodi med tiste bolj neumne … (smeh). Bila je res ultimativno butasta ideja. Če bi vedel, da se mi bo to zgodilo, se ne bi podal v to. Ampak iz napak se učimo. Če se mi to ne bi zgodilo, bi se najbrž še zdaj vozil z banjo (smeh).
Bilo je 28. 2. 2004, ko so med tekom sredi treninga Tomaž Pirih, Jani Klemenčič in Luka Špik zagledali banjo in se odločili, da jo spremenijo v bob. Že Mitja Pirih je imel ob spustu precej sreče, da jo je odnesel nepoškodovan. Te sreče pa ni imel Luka Špik, ki je svojo premierno vožnjo z banjo po zasneženem pobočju gozda končal v bolnišnici, saj si je strgal vezi.
S takim žarom pripovedujete vse te zgodbe, toda zakaj na »informansu«, ki ste ga pripravili ob slovesu, niste sami prebrali svojih besed?
Mislim, da se je takrat, ko sem prebral tisti svoj del, videlo, zakaj. Enostavno nimam dovolj kilometrine za kaj takega, želel pa sem si, da ljudem to ostane v lepem spominu.
Danes ste za en dan prileteli iz Londona, kjer trenutno bivate s svojo partnerko Polono. Kako to, da ste se pred letom dni odločili oditi v London?
Nek nov izziv. Zdaj delam nekaj, kar je močno povezano z veslanjem, a se hkrati precej razlikuje od ustaljenih smernic veslanja. Vse, česar sem se naučil naučil v življenju, zdaj vlagam v to. Rad bi nekaj postavil z Bodystudiem, posredno pa je vse skupaj povezano z Bledom. Toda v življenju sem bolj previden in ne želim napovedovati. Že ko sva z Iztokom veslala, sva bila vedno precej previdna pri napovedih. Dajmo še malo počakati.
Ali Vas – kot klenega Gorenjca – že mika, da se vrnete nazaj na Gorenjsko?
Sem kleni Gorenj’c? (Smeh.) Morda sem za odtenek nekoliko drugačen in nisem tako vezan na ta prostor, kar se mi zdi super. Tudi ko me prijatelji sprašujejo, če imam kaj domotožja, na kratko odgovorim, da ne. Ne želim razmišljati, kako je tu super, ker bom potem sproduciral to misel in me bo začelo vleči nazaj. Si pa predstavljam, da bom starejše obdobje svojega življenja – tam nekje od 65. leta dalje – preživel tukaj. Ne, takrat ne bi bil v Londonu. Zdaj pa imam divjo energijo in uživam v Londonu.
Rok Virag