Islandci so 29. avgusta na referendumu z 52,8 odstotka glasov proti in 47,2 odstotka za zavrnili ponovni začetek pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Udeležba je znašala 82,5 odstotka. Izid ni pravno zavezujoč, a islandska vlada je obljubila, da ga bo spoštovala in da v tem mandatu, ki traja do leta 2028, pogajanj ne bo nadaljevala. Nekateri evropski mediji poraz širitve EU pripisujejo tudi komisarki Marti Kos.
Za komisarko za širitev Marto Kos gre za občutljiv politični signal. Islandija ni bila običajna kandidatka. Država je že v Evropskem gospodarskem prostoru in schengenskem območju, je bogata, institucionalno stabilna in bi bila neto vplačnica v proračun Unije. V Bruslju so jo zato videli kot priložnost, da širitev prikažejo kot privlačno tudi za zahodne, visokodohodkovne države – ne le za kandidatke z vzhoda in Zahodnega Balkana.
Komisarka je referendum označila tudi za merilo privlačnosti EU za morebitne nove članice. Nekaj dni pred glasovanjem je ocenila, da bi Islandija ob potrditvi pogajanj lahko vstopila v Unijo v enem do dveh letih. Posebej je poudarila, da so islandske posebnosti pri ribištvu in kmetijstvu dobro znane in da bi jih bilo treba skrbno upoštevati. Dejala je, da je prepričana, da bi skupaj z državami članicami našli “kreativne rešitve”, je poročal islandski RUV.
Prav ribištvo se je izkazalo za odločilno oviro. Sektor predstavlja približno 40 odstotkov islandskega izvoza. Nasprotniki članstva so opozarjali, da bi skupna ribiška politika EU ogrozila nadzor nad lovišči, ki je v Islandiji del nacionalne identitete. Signali iz Bruslja o možnih izjemah volivcev niso prepričali.
Zakaj gre za udarec Komisiji
Evropska komisija je po izidu ostala zadržana. Tiskovni predstavnik je sporočil, da Komisija izid “ugotavlja”, spoštuje izbiro islandskega ljudstva in da Islandija ostaja tesna partnerica. Podobno zadržan je bil predsednik Evropskega sveta António Costa. Takšen ton kaže, da v Bruslju izida niso želeli pretirano dramatizirati, a tudi ne prikrivati razočaranja.
Politika širitve je v mandatu Kosove ena osrednjih nalog. Komisarka je v zadnjih mesecih zagovarjala pospešitev procesa, postopno integracijo kandidatk in dodatne varovalke proti nazadovanju novih članic. Islandija bi bila za to zgodbo koristna: dokaz, da EU še vedno privlači države, ki članstvo ne potrebujejo kot gospodarsko rešilno vrv, temveč kot strateško izbiro. “Ne” to tezo slabi. Hkrati izid ne spreminja formalnega seznama kandidatk. Pogajanja z Črno goro, Albanijo, Ukrajino in Moldavijo se nadaljujejo. A simbolna teža je drugje: če Unija ni prepričala Islandije, ki že živi po velikem delu evropskih pravil, postane težje zagovarjati, da je članstvo samo po sebi dovolj privlačno.
Kaj to pomeni za Kosovo?
Gre manj za osebni poraz komisarke kot za omejitev njenega političnega prostora. Kosova je pred referendumom vložila politični kapital v sporočilo, da je EU pripravljena na kompromise in da lahko širitev poteka hitro, če je kandidatka pripravljena. Islandski volivci so odgovorili, da jim obstoječi dogovor z Unijo zadošča in da popolne članstvo ni vredno tveganja za suverenost nad viri.
To Komisiji otežuje argument, da je širitev v tem trenutku tudi projekt privlačnosti, ne le geopolitične nujnosti. Za Kosovo to pomeni, da bo morala v prihodnjih mesecih – pred oktobrsko razpravo voditeljev o prihodnosti širitve – še bolj vztrajati pri kandidatkah, ki so že v pogajanjih, in manj računati na “lahke zmage” na severu Evrope.
A.H.