Politični zapori so bili za enopartijske sisteme sinonimni in tudi nekdanja Jugoslavija je imela svojega v Sredozemlju, kamor so zapirali disidente, politične nasprotnike in vse, ki bi lahko ogrozili obstoj Titove diktature. Italijanski tednik L’Espresso je v svoji zadnji številki objavil reportažo Simoneja Cristicchija, sicer glasbenika, ki je pred kamero Giovannija Cocco zbral nekdanje taboriščnike in njihove sorodnike, ter zapisal njihove zgodbe trpljenja na Golem otoku.
Goli otok je bil na območju nekdanje Jugoslavije tabu tema in šele skoraj desetletje po razpadu skupne države so zaporniki dobili prva izplačila odškodnin za krivično zaprtje pod diktaturo Komunistične partije. Na otok so takratne jugoslovanske komunistične oblasti 9. julija 1949 v taborišče poslale prve zapornike, tudi iz Slovenije, skupno pa je bilo na otoku zaprtih prek 15.000 zapornikov, zato ga nekateri imenujejo tudi Jugoslovanski Alcatraz.
“Preden so prišli na otok prvi kaznjenci, tu ni bilo nobenega zelenja. Vse je bilo pusto, golo, samo skale in kamenje. Od tod seveda ime otoka – Goli. Ko so na otok pozneje pripeljali mlade sadike dreves, so morali kaznjenci najprej odstraniti kamenje, nasuti zemljo, kolikor so je lahko izgrebli iz kamnitih tal, potem pa te krhke sadike zaščititi pred soncem. Z navzdol upognjeno glavo, na kateri ni bilo nobene zaščite, z rokami, prekrižanimi zadaj na hrbtu – to je bila sicer zaukazana drža vsem golootoškim kaznjencem, so tako stoječi pod vročim soncem s svojimi telesi in nekateri tudi z življenjem omogočili, da so drevesa na otoku zrasla. Kot se je premikalo sonce po nebu, tako so se nad mladimi drevesci dolge, peklensko vroče poletne dni premikali kaznjenci, da bi jih s senco, ki so jo lahko dajala njihova shujšana telesa, zaščitili. Na dan so dobili kozarec vode.”
Vladimir Bobinac, zapornik na Golem otoku