Primož Roglič je v petek, ko je vladna koalicija menjala svojega najboljšega kandidata za evropskega komisarja vseh časov Tomaža Vesela, oblekel rdečo majico na dirki po Španiji.
Ko se je na zadnjem hribu s pomočniki odlepil, je poskrbel še za nekaj evforije med vsemi, ki navijamo. Še en čudež.
Primerjava z dogajanjem v domači politiki je povsem bizarna – tu se že cel teden ukvarjamo s primeri, ki bi radi zmagali na podobni dirki, vendar so pred začetkom prvič izvedeli, da je treba voziti s posebnimi kolesi in da pedala niso enaka kot na ponijih. Pa nič niso vadili. Če bi šlo za kolesarske dirke, jih moštva ne bi uvrstila v ekipe, ker direktorji ekip niso povsem nori, organizatorji pa jim tudi ne bi dovolili nastopa zaradi njihove varnosti in varnosti vseh drugih.
Tudi kandidatu Roberta Goloba in Gibanja Svoboda za evropskega komisarja Tomažu Veselu ne bi dovolili začeti dirke, še manj pa digitalni ministrici Emiliji Stojmenovi Duh, kulturni Asti Vrečko in v veliki meri celo finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču. Za vse tri je računsko sodišče, ko je preverjalo zaključni račun proračuna za leto 2023, ugotovilo, da so kršili zakon o javnih financah z nespoštovanjem načel učinkovitosti in gospodarnosti. To se je izkazalo pri razvpitem nakupu razpadajoče stavbe, ki je sodstvo noče, 10.000 prenosnikih, ki so obstali v skladišču v Logatcu, ker so v vladi pozabili na pravila, kako jih deliti, in pri 8346 evrih, ki jih je Asta Vrečko mimo vseh zakonov in predpisov podarila svoji politični “bestički” Svetlani Makarovič. Ker si je Prešernov sklad pred tem drznil zavrniti takšno kršenje zakona, so zamenjali predstavnike. To je podoba te vlade. Če vztrajaš pri dobrem in zakonitem delu, te zamenjajo in nastavijo svoje politične aktiviste, denimo nekdanje dekle Luke Mesca Manco G. Renko.
Posebej zanimivi so bili odzivi predstavnikov finančnega ministrstva Klemna Boštjančiča – ta skrbi, da državnega denarja ne bi trošili, kot ga Asta Vrečko – saj so vztrajali, da so z nakazilom milijonov tik pred novim letom iz državnih rezervacij za razpadajočo stavbo ravnali pravilno, ker je bil to nenačrtovan posel. Zgodilo se je kot naravna nesreča in so morali nujno dati denar. Tako ministri za finance pogosto ravnajo, so opozorili. To je sicer res in pomembna je tudi kritika podobnega ravnanja predhodnikov.
Vztrajanje, da je bil nakup sanjske stavbe nepredvidljiv dogodek tudi zatem, ko je računsko sodišče povsem jasno opozorilo, da bi nakup nepremičnine morali načrtovati in izvesti po skrbnejših procedurah, je precej nerodno. Pazite, finančno ministrstvo vztraja, da je neumno ravnanje pravilno. Potem bodo vsi tako ravnali. Denar je mogoče porabiti kakorkoli in za karkoli.
Pravi problem je, če bi verjeli propagandi naših medijev, da je nekdanji šef računskega sodišča Igor Šoltes zamenjal telefonski aparat, pa še nekaj uradnikov jih je tudi menjalo, kar je vrhunski dokaz krivde za nakup stavbe. Nekaj prikrivajo. Sam nisem Šoltesov privrženec, vendar se mi je to sklepanje ves čas zdelo hudo čudaško. Povsem necenzurirano. Še vedno čakamo, da dokažejo zaroto za Šoltesom, ki je bil namestnik ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan. Ta je z nekaj več političnimi izkušnjami z Golobom priletela na vrh oblasti. Z več izkušnjami kot Stojmenova Duh in Asta Vrečko, ki sta prišli povsem brez. Slednjih, če bi šlo za kolesarstvo, niti blizu dirke po Španiji ne bi spustili. Pa finančnega ministra Klemna Boštjančiča verjetno tudi ne. To, da je vodil nekaj državnih podjetij, ki so bankrotirala, in iz svojega zasebnega podjetja pod mizo nakazoval denar podjetju takratne novinarke na Siol.net Vesni Vuković, pač ni resna vstopnica na zahtevno in težko dirko, na kateri lahko ogroziš tudi druge in kjer se zgodijo predvidene in nepredvidene stvari. Nakup koles za dirkanje ni med tistimi dejanji, ki jih ne bi bilo mogoče načrtovati in so nepredvidljiva.
V tej kategoriji novih obrazov, ki so brez kvalifikacij za opravljanje visokih funkcij, je bil tudi Vesel, ob katerem so, ko ga je vlada predlagala, v parlamentu prikrili njegov življenjepis. Trdili so, da so njegove kvalifikacije zasebna stvar. Ljudje in mediji tega ne smejo vedeti. Zdaj se je moral umakniti točno zaradi tega, ker jih nima.
Kriterij kompetentnosti izpolnjujejo nekdanji premierji, ministri, namestniki ministrov, visoki diplomati in visoki uradniki EU, kot je že pred časom hudo naravnost našo vlado opozorila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, v zvezi s tem je izkušen dopisnik iz Bruslja, ki dela za Delo in POP TV, Peter Žerjavič tudi opozoril, da bo težava. Slovenski novinarji, ki so pred tem peli hvalnice Veselu in Golobu zaradi potreb evropske volilne kampanje Gibanja Svoboda, so večinoma pogrnili na celi črti. Niso namreč zaznali, da bi lahko obstajal kakšen problem. Časopis Dnevnik je po nekritičnem poročanju o kandidatu objavil celo rezultate javnomnenjske raziskave, ki je pokazala, da vlada svojega kandidata nikakor ne sme umakniti.
Njihov odgovorni urednik Miran Lesjak je to pojasnil tako:
Iz vlade so mi Veselov življenjepis, ki ga v parlamentu še prikrivajo, sčasoma sicer poslali. Ravnanje parlamenta, za katerim je politika informacijske pooblaščenke, da javnost ne sme izvedeti, ali ima kandidat potrebna znanja in izkušnje za opravljanje ene od najvišjih funkcij v Evropi, je kljub temu lep prikaz norosti naše države, ko gre za pravice javnosti do obveščenosti. Nikakor ni edina. Prikrivajo vam posilstva, samomore, nasilje Romov in še vse mogoče, seveda z razlago, da problemov ni, če zanje ne veste.
Težava se je pojavila na najvišji ravni, ker Bruslja ni mogoče “prinašati okoli” kot lahko javnost doma in to tik pred tem, ko bo predsednica Evropske komisije prihodnji teden predstavila svoje kandidate. Si predstavljajte, da bi v Evropskem parlamentu opozorila, da je med kandidati tudi eden iz Slovenije, ki ne izpolnjuje minimalnih kriterijev za opravljanje odgovornega dela, lokalna vlada pa bi vztrajala pri načelu, da ni pomembno, ali je človek pismen, le to, da je iz prave stranke? Da je Golobov. Svoboden.
Načelo, ki smo ga spremljali že med revolucionarnim prevzemom na RTVS, ko so levičarski aktivisti tam s sedanjo vlado izvedli največjo čistko v zgodovini, na visoke položaje pa nastavili srednješolce, za kar je člane uprave pozneje doletela globa. Dosegli so, da jim je vlada za takšno vodenje že lani dala dodatnih pet milijonov evrov, letos še deset milijonov, prihodnje leto pa bo ob teh priboljških povišala še RTV-prispevek, in sicer za deset milijonov evrov. Gledanost pa jim je, seveda, še dodatno strmoglavila. Golob vodi s slabim zgledom in samoupravljavci na RTVS mu sledijo.
Zaradi vladnega trmoglavljenja bodo zdaj na vrat na nos, ko je že spet prepozno, izbirali novega kandidata za evropskega komisarja, ki ga bo prihodnji teden moral potrditi še odbor državnega zbora. Upam staviti, da bodo življenjepis že spet prikrivali, saj je zaradi neumne ureditve varovanja zasebnosti politikov, bogatih in vplivnih pri nas “zasebni biznis”, če imajo šolo in izkušnje. Ljudje pa nimajo pravice vedeti.
Rezultat na dirki po Španiji je potem pač tak, kot je. Roglič zmaga, Golob pa s svojimi novimi obrazi poskuša ugotoviti, kako se položi nogo na pedal.
Peter Jančič, Spletni časopis