Razprava komisije za nadzor javnih financ, ki je v četrtek in včeraj na zahtevo opozicije potekala v državnem zboru, je razkrila zanimive podatke. Čeprav so v opoziciji zagotovo pričakovali drugačen izid razprave, se je namreč v njej pokazalo, da Slovenija zaščitne opreme ni preplačala, četudi jo je dobavljala prek posrednikov.
Še več, opremo je očitno plačevala po povsem normalnih in sprejemljivih cenah, hkrati pa se je izognila temu, da bi kot nekatere druge države z vplačili vnaprej ostala brez denarja in brez opreme.
Kot je bilo pojasnjeno na seji komisije, je Slovenija za opremo skupno plačala 62 milijonov evrov. Del opreme je že porabila, trenutno pa ima zavod za blagovne rezerve po podatkih, predstavljenih na komisiji, še 22 milijonov mask tipa FFP2 in FFP3. Gre za maske, ki dokazano najbolj ščitijo pred koronavirusom in ki jih je zaradi posebnega filtra, ki ga imajo, mogoče nositi dlje časa.
Instrumentalizirani skesanec Ivan Gale se danes več ni tako privoščljivo nasmihal, je precej skrušeno sedel na #knjf Konstrukt o "kriminalu" pri nabavi zaščitne opreme se je sfižil, interpelacija bo propadla, Galeta pa bodo levičarski botri kmalu zavrgli. #StaraPraksaNoviNaivci pic.twitter.com/wE0lhRRNoM
— Dejan Kaloh (@DKaloh) June 5, 2020
Če torej upoštevamo podatke, da ima Slovenija še 22 milijonov omenjenih mask, da smo velik del opreme že porabili in da smo poleg mask nabavljali še drugo opremo (npr. rokavice, raspiratorje, zaščitne obleke …), dobimo podatek, da smo za 22 milijonov mask, ki jih že imamo na zalogi, plačali okoli 44 milijonov evrov, kar pomeni dva evra za masko. Slednje pa je na primer povsem primerljivo s cenami omenjenih mask na trgu v času ob začetku epidemije. Kdor je namreč hotel masko omenjenih dveh tipov kupiti v trgovini, je moral zanjo plačati med 2,5 in 3,5 evra.
Izračun tako pokaže, da je v navedbah opozicije, kako naj bi Slovenija maske drago preplačala in kako naj bi nekateri na račun dobav prejemali veliko provizije, precej politične demagogije. Maske je očitno Slovenija v času, ko jih skorajda ni bilo mogoče dobiti in ko so cene zaščitne opreme poletele v nebo, nabavljala po povsem normalnih cenah, poleg tega se je z nabavo preko posrednikov izognila nevarnosti, da bi ostala brez denarja in brez opreme, kar se je na primer zgodilo Nizozemski. V tem primeru ji namreč opreme ni bilo treba plačati vnaprej, ampak šele potem, ko jo je prejela, kar pomeni, da so celotno tveganje prevzelo posredniki, to je domača zasebna podjetja.