Po neuradnih informacijah naj bi ustavno sodišče presodilo v zadevi RTV. Sodišče naj bi odločitev, sicer v škodo pobudnikov ustavne presoje, sprejelo z petimi glasovi proti dvema. Trenutno poteka še pisanje ločenih mnenj. Če se bo izkazalo, da je ustavno sodišče res odločilo v tej smeri, bo to velik udarec za pravno državo in še en dokaz, kako močno je bil celoten proces okoli RTV Slovenija zaznamovan s politiko, ne pa s strokovnimi in pravnimi merili.
Že dosedanje ravnanje ustavnega sodišča je pri delu javnosti vzbujajo precej vprašanj, saj se je zadeva vlekla izjemno dolgo. Sodišče je v preteklosti zatrjevalo, da vsebinske odločitve ne more sprejeti. To je bilo za mnoge nenavadno in težko razumljivo, posebej zato, ker je šlo za vprašanje, ki je neposredno zadevalo eno ključnih javnih institucij v državi.
Ustavni sodniki imajo sedaj čas do 20. julija za izdelavo ločenih mnenj. Teoretično je možno tudi vnovično glasovanje posameznih sodnikov, poroča Info360. Iz postopka odločanja sta bila izločena predsednik ustavnega sodišča Rok Čeferin in sodnica Neža Kogovšek Šalamon zaradi možnega konflikta interesov. Pri Roku Čeferinu je bil razlog odvetniška pisarna, katere soustanovitelj je, in sodeluje z RTV-jem, medtem je Neža Kogovšek Šalamon opravljala dopolnilno delo na Mirovnem Inštitutu, ki je sodeloval v referendumski kampanji o Noveli zakona o RTV.
Spomnimo, zakon o RTV Slovenija je bil sprejet z uradno razlago, da naj bi javni servis depolitiziral in ga naredil bolj profesionalnega. Kritiki so od začetka poudarjali, da gre za politično preoblikovanje RTV po meri skrajno leve oblasti, saj je nov model upravljanja omogočil drugačno sestavo organov in s tem tudi bistveno večji vpliv na uredniško politiko. Spor tako ni bil tehnične narave, ampak je od vsega začetka odpiral širša vprašanja o razmerju med politiko, javnimi mediji in ustavnimi načeli.
Celoten postopek je bil dodatno obremenjen tudi s številnimi pravnimi zapleti in pomanjkanjem širšega soglasja. Zakon je bil sprejet hitro, brez resnega političnega konsenza, skrajna levica ga je pa predstavljala kot nujen odgovor na dolgoletne težave, ki pestijo RTV. Kot so opozarjali nasprotniki, zakon omogoča zamenjavo vpliva in kadrovsko reorganizacijo, ki jo lahko vsakršna oblast prilagodi svoji agendi. Prav zato je bilo odlašanje s strani ustavnega sodišča deležno toliko več pozornosti, saj je krepilo občutek, da odločitev ni zgolj pravna, ampak politična.
Posebej sporen je bil tudi obisk podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove na ustavnem sodišču. Namesto, da bi šlo za nevtralen protokolarni obisk, je številnim dajal vtis kot jasen primer vplivanja na neodvisnost sodnega organa, kar pa hkrati presega pristojnost Evropske unije. Kritiki so takrat izpostavili, da se je evropska izvršna oblast z obiskom simbolno postavila na stran skrajne levice kar je dodatno oslabilo že tako omajan vtis nepristranskosti postopka. V takšnem okolju je težko govoriti o popolnoma suverenem in neobremenjenem odločanju.
Če bo odločitev ustavnega sodišča res takšna, kot se sedaj nakazuje, bo to potrdilo, da so bili pomisleki o celotnem procesu upravičeni. Še pomembneje pa bo pokazalo, da je bil RTV zakon uporabljen kot orodje za politični prevzem javnega servisa, ne pa kot iskrena reforma v korist gledalcev, novinarjev in pluralnosti. Pri tem ni šlo zgolj za vprašanje enega zakona, ampak za načelno vprašanje, ali so v Sloveniji še vedno spoštovane meje med oblastjo, sodstvom in javnimi inštitucijami.
Za pravno državo je to nevaren signal. Kadar inštitucije odločajo počasi, ne ponujajo jasnih vsebinskih dogovorov in so hkrati izpostavljene zunanjim političnim pritiskom se začne krhati zaupanje v celoten sistem. Da problema pluralnosti, kjer na javni nacionalni televiziji prevladuje skrajno leva narativa, niti ne načnemo.
T.P