Medtem ko večinski mediji in nekateri jugonostalgiki, zlasti podporniki stranke Levica, še vedno opevajo čase, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, pa anketa, ki jo je za Domovino izvedel Episcenter, dokazuje, da je še vedno velika večina Slovencev ponosna na svojo državo, ki letos praznuje 30 let, in da bi se za samostojno Slovenijo odločili ponovno. Danes bi se za samostojno in neodvisno Slovenijo namreč odločilo 92 odstotkov sodelujočih v anketi, kar je sicer tri odstotke manj od plebiscitarne odločitve leta 1990, pa vseeno veliko.
Letos Slovenija praznuje 30 let samostojnosti v spomin na osamosvojitev, ki je bila takrat in je še danes veličasten dogodek. Ob prebiranju in gledanju prispevkov večinskih medijev, pa človek vsekakor dobi drugačno sliko: da so ljudje nad samostojno Slovenijo razočarani in da je bila Jugoslavija pravljična dežela, kjer se je živelo bolje, kjer so vsi imeli vse, vsi so imeli enako in med ljudmi ni bilo razlik. To pa vsekakor ni resnica, to nam že ves čas prodajajo mediji, ki želijo uničiti pozitivno zgodbo osamosvojitve ter osamosvojiteljev.
V pogovoru z opozicijo na RTV je namreč vodja Levice Luka Mesec dejal, da ne bi rekel, da je bila samostojnost “nek ultimativni dogodek v slovenski zgodovini” in dodal, da ima bistveno večji pomen zgodovina, ki se je pisala 8. oziroma 9. maja 1945 z nastankom Republike Slovenije, kot federativne republike znotraj Jugoslavije. Iz ankete je namreč razvidno, da je največ tistih, ki bi si želeli ostati v Jugoslaviji, ravno podpornikov radikalne leve slovenske stranke.
Iz ankete je še razvidno, da je za veliko večino Slovencev osamosvojitev najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenskega naroda, kar demantira poročanje večinskih medijev o tem, kako so Slovenci nad državo razočarani. Jugonostalgija med Slovenci še zdaleč ni tako prisotna, kot se včasih zdi skozi očitno prenapihnjen javni oziroma medijski diskurz. Sploh pa ne med mladimi, ki so usmerjeni v slovensko in evropsko prihodnost.
Dejstvo je, da so bili v Jugoslaviji ljudje revnejši kot zdaj in je bil standard bistveno nižji. Medtem ko so ljudje za osnovne potrebščine trdo garali, so se vodilni partijci kopali v razkošju, ukradenem med komunistično revolucijo poštenim ljudem. Vse to pa je bilo skrito za visokimi zidovi in stran od oči javnosti z namenom, da običajni državljani, ki so verjeli puhlicam o enakosti, ne bi izvedeli resnice. Toda mediji tudi v teh časih ne poročajo objektivno o življenju v nekdanjih časih samoupravnega socializma.
Anita Gužvič