Kdo so arhitekti levičarske hegemonije in kako se ji upreti? Ideje italijanskega marksista je udejanjal nemški študent, alternativo pa je predlagal avstrijski ekonomist.
Od Frankfurtske šole do Svetovnega ekonomskega foruma je temelje za prenovo družbe postavil italijanski marksist v zaporniški celici med leti 1929 in 1935. To je bil Antonio Gramsci, ki je za časa Mussolinijeve Italije v zaporu napisal svoje znane Zaporniške beležke in tako začrtal glavne ideje dolgega pohoda skozi ustanove. Gramsci se je osredotočil na vprašanje kako to, da socialistična revolucija ni uspela? Zakaj se navkljub protislovjem kapitalizma delavci na Zahodu niso uprli? Ta vprašanja so ga pripeljala do zaključka, da vladajoči razred ne vzdržuje svoje moči le preko uradnih vzvodov oblasti, temveč tudi skozi kulturno hegemonijo, torej preko nadzora nad idejami, vrednotami in miselnimi okvirji skozi katere ljudje gledajo na svet. Ne glede na njegove slabe razmere, se delavec ne bo uprl, če bo menil, da so pogoji, ki jih ustvarja vladajoči razred, samoumevni. Zato je Gramsci ugotovil, da mora pred revolucijo nastopiti kulturna sprememba.
Možgani, ki bi jih bilo treba ustaviti
Tako se je rodila ideja dolgega pohoda skozi ustanove. Namesto ulic so ideološka bojišča postale izobraževalne ustanove, medijske hiše, sodstvo, javne službe in kulturni establišment. Skratka, ustanove preko katerih civilizacija prenaša svoje vrednote naslednji generaciji. Če bi bilo možno dobiti nadzor nad temi ustanovami in na njihove položaje postaviti ustrezne ljudi, je ugotovil Gramsci, potem bi prevladujoči red skupaj z vrednotami, ki ga vzdržujejo, postopoma propadel. V ospredju je bila predvsem strategija infiltracije izobraževalnih ustanov. Z nadzorom nad učno snovjo se lahko oblikujejo misli in načini razmišljanja novih generacij. Tako jim ni treba govoriti kaj naj mislijo ali “prati možganov” na klasičen način, saj bodo sami postavljali pravilna vprašanja in imeli “ustrezne” vrednote.
Gramsci je prav tako prepoznal potrebo po intelektualcih, ki so zmožni spremeniti ideologijo in teorijo v zgodbe in predpostavke, ki se same po sebi ne zdijo politične in krožijo znotraj kulture in družbe. Denimo, filmi, ki prikazujejo obstoječo ureditev kot absurdno ali novinarji, ki v vsako novico vključijo določene predpostavke in miselne smernice.
Ne gre za teorijo zarote, temveč za javno, dokumentirano in splošno sprejeto strategijo levice, ki se je poslužuje povsod na Zahodu. Generacija, ki je leta 1968 zahtevala spremembe na ulicah je postala generacija profesorjev, novinarjev, javnih uslužbencev, sodnikov in direktorjev. Mussolinijev tožilec je na Gramscijevem sojenju opozoril: “Za dvajset let moramo prekiniti razmišljanje njegovih možganov.” Vendar pa so ti možgani premlevali naprej in spisali kar 33 beležnic, ki so bile pretihotapljene iz zapora in objavljene ter so postale ene najbolj branih marksističnih knjig takoj za samim Marksom, Gramsci je umrl leta 1937 le šest dni po izpustu iz zapora. Star je bil 46 let in nikoli ni doživel dolgega pohoda, ki si ga je zamisli. Medtem danes vse ugrabljene ustanove izvajajo ravno njegov program – od spolne ideologije v vrtcih do poročanja v osrednjih medijih in moraliziranja v dvoranah Bruslja.
Strategija je dobila ime
Kar je Gramsci izumil je Rudi Dutschke poimenoval in začel izvajati. Ne v Italiji, temveč na ulicah Zahodnega Berlina leta 1968 na čelu študentov, katerih prerok je bil Antonio Gramsci. Rojen leta 1940 v vzhodni Nemčiji, je Dutsche leta 1961 prebegnil na zahod le dva dni preden je Nemčijo in Berlin razdelil zid. Bil je priča življenju v socializmu, a čeprav mu je bila ideja všeč, ni odobraval njene izvedbe. Hotel je drugačno verzijo socializma, boljšo, takšno, ki bi zrasla znotraj zahodnih ustanov, namesto tiste, ki jo je od zgoraj vsiljevala partija.
Dutschkejevo priljubljeno čtivo sta bila Gramsci in Mao, njune ideje pa je oblikoval v danes dobro znano frazo der lange Marsch durch die Institutionen, oziroma “dolgi pohod skozi ustanove”. Kot ogenj se je širila po Evropi in vsak študent je nemudoma vedel kaj pomeni in kaj zahteva. Njena tarča nista bila država ali gospodarstvo, temveč ustanove, ki so ohranjale kulturno hegemonije – univerze, mediji, šole, cerkve, pravosodje, itn. Začela se je njihova okupacija in infiltracija.
Dutschkejeva kariera ni bila dolga, a je obrodila velike sadove 11. aprila leta 1968 ga je namreč ob vzkliku “umazani komunistični prasec” trikrat v glavo ustrelil Josef Bachmann. Čeprav je Dutschke preživel, si ni nikoli zares opomogel. Z možganskimi poškodbami je še vedno govoril na konferencah. Leta 1979 se je zaradi epileptičnega napada, ki so ga povzročile poškodbe zaradi strelov utopil v svoji kadi. Star je bil 39 let.
Vendar pa so se Bachmannovi nameni izjalovili. Iz Dutschkeja je naredil mučenika gibanja. Protesti, ki so sledili streljanju in so bili usmerjeni predvsem predvsem proti medijski hiši Axel Springer, ki so jo krivili za spodbujanje k nasilju, so bili največji v povojni Nemčiji. Tisti, ki jih je atentat na Dutschkeja radikaliziral so postali profesorji, sodniki, novinarji, itn. Institucije, skozi katere so marširali, so sedaj v njihovih rokah, od medijev in sodišč do šol in univerz. 50 kasneje so Dutschkejevi napori obrodili sadove.
Protiutež, ki jo desnica potrebuje
Gramsci in Dutschke sta zgradila infrastrukturo za levičarski prevzem družbe. Vendar pa so bili tudi tisti, ki so se jim in se jim še vedno postavljajo po robu. Med njimi je bil tudi znani avstrijski ekonomist Friedrich Hayek. On je razumel njuno strategijo in je ustvaril njeno protiutež, katere produkt so Margaret Tatcher, Ronald Reagan in Javier Milei. Gre za esej, ki ga ni skoraj nihče prebral: “Intelektualci in socializem”. Hayek postavlja podobna, a drugačna vprašanja kot Gramsci: Zakaj socialisti zmagujejo na volitvah, čeprav je vse več dokazov, da njihova doktrina ne deluje?
Ugotovil je, da gre za zadnje stopnje procesa, ki se je začel desetletja prej. Vsaka ideja sprva kroži med akademiki preden pride v parlament. Oni jo spravijo v obtok med pisatelje, učitelje, novinarje, in druge, ki abstraktne ideje preobrazijo v splošne domneve in načela celotne družbe. Ko pride med politike, je intelektualno delo že doseženje. Politik tako ni na začetku ampak na koncu tega procesa uveljavljanja doktrin in ideologij. Akademik ustvari idejo, ki jo zatem “prodajalci iz druge roke” širijo naprej dokler v primerni različici ne doseže milijonov ljudi, ki nikoli niso prebrali akademske študije. Danes bi k tem “prodajalcem” lahko prišteli spletne vplivnike, podkasterje, itn.
Hayek ni ostal le pri pisanju esejev, ustanovil je institucije, kot so Združenje Mont Pelerin in Mreža Atlas, ki so nastale z namenom osvetljevanja tega, da se družbe ne spreminja z vstopom v politiko, temveč s spreminjanjem njenega intelektualnega podnebja. Omenjene ustanove so desetletja širile ideje, ki so se zdele politične nemogoče, dokler se ni pojavila Margaret Tatcher, za njo pa Ronald Reagan in danes Javier Milei.
Strategija Hayeka in Gramscija je ista: spremeniti intelektualno podnebje, pomikati Overtonovo okno in čakati na političen trenutek, ki se zdi nemogoč dokler se ne pojavi. Razlika je v tem, da levica to strategijo sistematično izvaja že pet desetletij. Medtem jo desnica v teoriji razume, a jo v praksi zaničuje. Zanjo so miselni hrusti le drag hobi. Vendar pa ideje morajo nekje nastati, brez intelektualnega dela pa ni političnih sprememb.
A. S.