Navidezno položaj Zahoda na svetu najbolj ruši Rusija, ki vojaško v Ukrajini ne popušča. Toda Zahod v resnici ogroža predvsem Kitajska, ki je v Afriki in Latinski Ameriki v zadnjem desetletju vzpostavila pogoje za veliko migrantsko invazijo v ZDA in Evropo, ki lahko uniči zahodno civilizacijo.
Odkar se je Kitajska »odprla svetu« – kot radi opisujejo levičarski zahodni znanstveniki in kar v resnici pomeni to, da so kitajski komunisti sprevideli, da je plansko socialistično gospodarstvo razvojna slepa ulica, in so zato v okviru totalitarne komunistične politične diktature uvedli relativno svoboden tržni sistem gospodarjenja –, kitajska moč v svetu nenehno narašča. Kitajski državljani so relativno zadovoljni, da imajo v razmerah sicer dokaj krute oblike kapitalizma možnost, da lahko osebno obogatijo, zato jih diktatorski slog vladanja komunistov niti ne moti preveč.
Salomonska politično-ekonomska rešitev je kitajskim komunističnim samodržcem omogočila, da se potegujejo za prevlado Kitajske v svetu. Samomorilne družbene levičarske prakse na Zahodu, o katerih v Demokraciji ves čas pišemo, so kitajskemu političnemu vodstvu močno olajšale pot do končne zmage nad Zahodom. Nemoč Zahoda, da bi zaradi levičarsko navdahnjenih etičnih razlogov odločno zavrnil vdor azijskih in afriških migrantov v Evropo ter latinskoameriških migrantov v ZDA, bodo, kot kaže, izkoristili Kitajci, da bodo zrušili zahodno civilizacijo in si tako odprli pot, da Kitajska postane prva velesila sveta na vseh področjih.
Pobuda Pas in cesta je zanka okrog vratu Zahoda
Pred desetletjem je kitajski diktator Ši sprožil pobudo Pas in cesta, ki naj bi bila obuditev stare svilne poti. Kitajska je potem v okviru te pobude za infrastrukturne projekte, s katerimi so največ pridobile države svetovnega juga v Afriki in Latinski Ameriki, porabila tisoč milijard dolarjev. Tako je Kitajska izpolnila nekaj pomembnih strateških ciljev. Prvič, v obdobju visoke kitajske rasti je koristno plasirala svoje presežke zunaj Kitajske. Drugič, na svetovnem jugu, ki se po koncu hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo čuti zanemarjen od Zahoda, je ustvarila dober imidž in vzpostavila široko omrežje kitajskih simpatizerjev. Tretjič, Kitajska je ekonomije številnih držav svetovnega juga vezala nase po eni strani zaradi zadolženosti teh držav v odnosu do Kitajske in po drugi zaradi odvisnosti od kitajske tehnologije, saj bo infrastrukturo, zgrajeno s pomočjo kitajske tehnologije, treba vzdrževati. Četrtič, Kitajska je dobila dostop do pomembnih surovin na območju Afrike in Latinske Amerike. In petič, infrastruktura, ki jo je Kitajska gradila v Afriki in Latinski Ameriki, bo v prihodnosti uporabljena za usodni udarec zahodni civilizaciji.
O čem govorimo? V Afriki in v Latinski Ameriki so Kitajci gradili infrastrukturo. Brez kitajskih vložkov države svetovnega juga te infrastrukture nikakor ne bi mogle zgraditi. Kitajci so posodili denar za infrastrukturo ter pripeljali kitajske inženirje, kvalificirane delavce in tehnologijo – skratka, poskrbeli so za »cel paket«. Na prvi pogled so dali državam svetovnega juga darilo, a to ni tako, saj gre za zelo premišljeno početje. Prvič, Kitajci so si tako zagotovili neomejen dostop do redkih surovin, ki bodo v prihodnosti ključne za strateške proizvodnje (tako ima npr. Zimbabve velike zaloge litija, ki je ključen za proizvodnjo baterij za mobilne telefone in električne avtomobile). Drugič, Kitajci so si z graditvijo avtocest, železnic, letališč in pristanišč v Afriki in Latinski Ameriki zagotovili infrastrukturo, s pomočjo katere bodo do strateških virov oz. surovin lahko hitro dostopali. In tretjič, vsa ta infrastruktura bo uporabljena kot sredstvo za uničenje Zahoda.
Kako so v zadnjem desetletju Kitajci delovali v Afriki in Latinski Ameriki, najbolje oriše primer države Kongo. V Kongu so imeli pred prihodom Kitajcev mobilni telefon in dostop do interneta le izbrani privilegirani posamezniki, kar pomeni približno odstotek populacije. Kitajska je v Kongo pripeljala Huawei, ki je zgradil mobilno telefonsko omrežje in internet ter ponudil mobilne telefone po nizki ceni. Končni rezultat je bil ta, da ima danes večina populacije v Kongu dostop do interneta in mobilne telefone. Kitajci so v državah Afrike in Latinske Amerike vzpostavljali telekomunikacijska omrežja ter zgradili na tisoče kilometrov cest in železnic po istem modelu, kot so to počeli v Kongu.
Kaj je torej bistvo kitajske strategije? Če so ljudje na svetovnem jugu brez informacijskih tehnologij, nimajo možnosti dostopa do informacij. Če ljudje na svetovnem jugu nimajo prometne infrastrukture, težko potujejo. Zato niti ne razmišljajo, da bi odšli s trebuhom za kruhom na Zahod. In četudi bi o tem razmišljali, bi tja težko prišli, ker bi bila pot s slabo prometno infrastrukturo naporna, dolgotrajna, nevarna in draga. Zato bi se v takem položaju na pot proti Evropi oz. ZDA podali le redki. Če pa imajo množice v Afriki in Latinski Ameriki na voljo telekomunikacijska omrežja in posledično informacije o tem, kako se živi na Zahodu, kako se tja pride, kakšne tehnike so potrebne, da na Zahodu dobiš npr. azil ali socialno podporo ipd., ter jim obstoječa prometna struktura omogoča lahko, hitro in poceni potovanje, se lahko na pot proti Zahodu poda tako rekoč kdor koli.
Kitajski udarec zahodni civilizaciji
Vojne ne potekajo vsez uporabo orožja. Mojstri kitajske borilne veščine kung fu pravijo, da je resnični mojster kung fuja tisti, ki svojega nasprotnika premaga, še preden do boja sploh pride. In prav to zdaj počne kitajsko vodstvo. Namen pobude Pas in cesta je v prvi vrsti usmerjen v to, da bi bil Zahod na globalni ravni onesposobljen. Če se to zgodi, bo Kitajska prevzela nadzor v mednarodni skupnosti brez izstreljenega strela. Migracije, ki zdaj tečejo iz Azije in Afrike v Evropo ter iz Latinske Amerike v ZDA, zahodnim državam že povzročajo ogromno težav. Če pa bi se te migracije podeseterile, bi Zahod doživel kolaps. Kitajci razumejo, da je Zahod zaradi rasti vpliva radikalne levice postal šibak. Vse več zahodnjakov, ki jih je indoktrinirala radikalna zahodna levica, meni, da je prav, da Zahod sprejme migrante s svetovnega juga, ker naj bi bili zahodnjaki v skladu z levo radikalno pripovedko rasistični in naj bi svoj dobri standard dolgovali s kolonializmom izkoriščanim ljudstvom svetovnega juga. Sprejem migrantov naj bi bila tako nekakšna odveza od zahodnega »greha«.
Kitajsko politično vodstvo ve, da bodo v primeru močno povečanega toka migrantov s svetovnega juga proti Zahodu zaradi notranje razcepljenosti javnega mnenja zahodne države le težko prišle do konsenza, da se migracije nasilno ustavijo. Kitajci računajo, da bo tedaj, ko bo do tega konsenza zaradi samoohranitvenih teženj zahodnjakov naposled prišlo, za Zahod že prepozno, ker bo preplavljen z migranti. Kitajci razumejo, da morajo biti zato migracije iz tretjega sveta na Zahod množične in hitre, da razumni ljudje na Zahodu ne bodo imeli dovolj časa, da preprečijo katastrofo. Da pa bi bilo to mogoče, morajo imeti v državah, od koder migracije proti Zahodu tečejo, infrastrukturo.
In zdaj jo imajo, saj so jim jo Kitajci zgradili. Opisano potrjuje tudi letošnji obrat v kitajski investicijski politiki v odnosu do svetovnega juga. Od sedaj naprej, ko je infrastruktura zgrajena, bo za svetovni jug na voljo manj denarja. Kitajci so gluhi za prošnje voditeljev svetovnega juga, naj Kitajska zdaj tam razvija še industrijo. Seveda Kitajska tega ne bo storila, saj je v njenem interesu, da ljudje svetovnega juga ostanejo revni, ker se bodo le tako odpravili na pot proti Zahodu.
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist