Kako zaustaviti Katjo Kokot in druge resničarje, avtorja Marka Crnkoviča v Večeru, kjer poziva celo k “pospravitvi” petih posalcev Resnice, močno odmeva v javnem prostoru.
Takšna retorika je sprožila očitke o napadu na demokracijo in pluralnost. Kritiki menijo, da gre za poskus omejevanja politične konkurence in discipliniranja tistih, ki ne sledijo prevladujoči ideološki smeri. Po njihovem mnenju to ni več običajna politična kritika, ampak pritisk na demokratično izvoljene institucije in na pravico do drugačnega političnega pogleda.
Očitek o enoumju
V središču polemike je predvsem občutek, da se nekateri v javnosti niti več ne trudijo skrivati svojih namenov. Namesto da bi zagovarjali odprto razpravo, naj bi po teh očitkih odkrito podpirali modele, ki vodijo v enoumje in izključevanje političnih nasprotnikov. Kritiki to opisujejo kot nevaren premik od novinarskega poročanja k političnemu aktivizmu.
Zdaj že novinarji javno priznavajo,da nas želijo ustaviti.
Ne samo to, o tem celo delijo nasvete.
Konec demokracije.
Oni si želijo samo eno in za dosego tega ne izbirajo več sredstev…svoj komunizem in enoumje…
Veseli me,da se zdaj vsaj ne pretvarjajo več. Da zdaj vsaj… https://t.co/L7L3wX3M2S— Katja Kokot (@KokotKatja) July 19, 2026
Po tej logiki naj bi se namesto spoštovanja demokratičnih pravil vzpostavljal pritisk, katerega cilj je utišati drugačne glasove. Prav zato so odzivi tako burni: ne gre več samo za vsebinske nesporazume, ampak za vprašanje, ali je v javnem prostoru sploh še prostor za odprto, pluralno in svobodno politično razpravo.
Dokaz, da v državi ne mislimo vsi enako, ki ga pa v “liberalnih” medijih redko najdemo. Le zakaj? https://t.co/yZysiyzSjf
— peter jancic (@peterjancic) July 18, 2026
Reakcija na javne nastope
Posebej sporno se zdi, da se po tej razlagi nasveti o tem, kako ustaviti politične nasprotnike, ne pojavljajo več skrito ali med vrsticami, ampak javno. To je pri delu javnosti vzbudilo občutek, da je meja med komentiranjem in političnim usmerjanjem dokončno izbrisana. Kritiki pravijo, da to kaže na željo po nadzoru nad političnim prostorom in ne na iskreno željo po dialogu.
Ko so iz političnih razlogov v času Aste Vrečko odrekli status v javnem interesu Spletnemu časopisu in zavrnili financiranje, so bili tiho kot miši. Ker njihovi in dobili oni. Zdaj, pri sebi, vpijejo. Dvoličnost vesoljskih razsežnosti.
— peter jancic (@peterjancic) July 19, 2026
Zato se vse pogosteje pojavlja tudi očitek, da nekateri v resnici ne branijo demokracije, ampak poskušajo nadomestiti demokratično tekmo z ideološko izključnostjo. V tem okviru se pojavlja tudi retorika o komunizmu, enoumju in poskusih, da bi se zakonito izvoljene predstavnike prikazalo kot oviro, ki jo je treba odstraniti, ne pa kot del legitimnega političnega procesa.
To je ta tip umazanega hujskaškega pisanja, ki je po definiciji tipičen primer medijskega linča, nevarnega, saj med nami niso samo psihopatski pisuni, ampak tudi nahujskani posamezniki, ki jim lahko “poči film.”
Po tem greznica tekstu so se že nekateri oglasili, da je treba… pic.twitter.com/oZ7n2wnnxi— vinko vasle novinar (@vinkovasle1) July 19, 2026
T.P.