“Na pokopališču se je zgodil strašen zločin. Prečastiti gospod župnik in dekan je padel mrtev, ko je opravljal svojo duhovniško službo in pokopaval mrtve …” piše na današnji dan leta 1945 medvojno časopisje o zahrbtnem umoru slovenskega župnika Viktorja Perkana s strani nahujskanega ter zločinskega partizana.
Zločinsko naravo slovenskega partizanstva slikovito kaže tudi primer ubitega duhovnika Viktorja Perkana iz Jelšan, ki se ga spominjamo na današnji dan, ko je leta 1945 izgubil življenje med opravljanjem duhovniške službe. Med pogrebom umrlega partizana ga je namreč zahrbtno umoril s krvavo boljševistično ideologijo najhujskan partizan. S tem dejanjem so komunistični partizani pokazali, da jim ni svet niti pokop lastnih soborcev, kaj šele življenje nedolžnega človeka.
Po poročanju takratnega medija naj bi dala župnika Perkana javno usmrtiti takratna OZNA, ki je testirala razpoloženje prebivalstva do umorov duhovnikov, ki so jih komunisti po zmagi revolucije nameravali (in so tudi jih) množično pobijati.
Morilci nedolžnih ljudi so bili pokopani z vsemi častmi
Jelšanski župnik Jože Kovačič je leta 1993 o umoru Viktorja Perkana podal obsežno poročilo, v katerem je opisal njuno dobro poznanstvo iz Ilirske Bistrice. Na dan krutega umora sta ga že zjutraj prišla iskat dva moška, vendar ga takrat ni bilo doma. Še istega dne popoldne je bil pozvan, da pokoplje partizane, ki so padli v okolici Jelšan, kjer so potekali še zadnji boji med 7. in 9. majem 1945. Takrat je po pripovedovanju Kovačiča “v času pogreba na pokopališče prišel nek partizan in ga ustrelil”. Ministrant, ki je takrat pomagal Perkanu pri pogrebu, ga je v trenutku napada opozoril na nevarnost, zato se je župnik še uspel obrniti proti napadalcu, ko ga je ta ustrelil v usta in grlo. Perkan se je takoj zgrudil na tla, nato pa so ga odpeljali v župnišče, kjer so mu podelili sveto maziljenje, nakar je umrl.
Zločinec, ki ga je ustrelil, ni nikoli odgovarjal za svoja dejanja, doma pa je bil prav tako iz okolice Ilirske Bistrice, vendar o dogodku ni nikoli spregovoril z nikomer, razen izjave, “da je izvršil komunistično dolžnost”. Ob neki drugi priložnosti je še povedal, da je bil zahrbten umor Perkana naročen. OZNO, ki je bila v največji meri odgovorna za krvave likvidacije “sovražnikov revolucije”, je v času umora vodil Ivan Maček – Matija, eden od pomočnikov načelnika pa je bil Mitja Ribičič – Ciril. Pooblaščenec za območje Ilirske bistrice je bil takrat Stanko Čeligoj – Lado. Vsi ti poleg likvidatorja mosijo krivdo za številne umore nedolžnih ljudi, vendar so bili skladno s slovensko kulturo smrti pokopani kot heroji z vsemi pripadajočimi častmi.
C. Š.