fbpx

13 levičarskih mitov ali zakaj socializem ne deluje

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Leta 1992 je ekonomist Fukuyama dejal, da smo dosegli točko v človeškem razvoju, ko se je zahodni kapitalistično-liberalni tip demokracije izkazal za trajno obliko globalne vladavine. Signali iz zahodnega sveta nakazujejo, da je še danes tako. Britanci so brutalno zavrnili Corbynovo obujanje socializma. Američani se pripravljajo, da na volitvah v senat in predstavniški dom socialiste pošljejo v zgodovino. Pa Slovenija? Ravnokar smo dobili vlado z radikalo stranko Levica v koaliciji – stranko katere dolgoročni cilj je ukinitev zasebnega podjetništva. Vlada pa nam človek, ki se obnaša kot da je mesija neosocializma in grozi s planskim gospodarstvom, tiho nacionalizacijo prek nepravičnih davkov, vseobsegajočim državnim intervencionizmom in napovedjo vojne prostemu trgu. Zakaj smo to dovolili? Slovensko volilno telo je zaradi 46 let kolektivistične možganoreznice zvest vernik v socialistične mite.

Razbijmo 13 najpogostejših:

1: Kapitalizem je tik pred propadom
Socialisti trdijo, da je kapitalizem spodleteli eksperiment, ki povzroča neenakost, zato ga je treba zamenjati z državno-plansko ekonomijo. A danes razen Severne Koreje in Kube v tem trenutku ni države na svetu, katera ne bi temeljila na kapitalističnih osnovah. Zgodovina beleži primere mehkih prehodov iz enega v drugi sistem. Venezuela je bila nekoč ena najbogatejših držav na svetu, 20 let po uvedbi čavizma pa zaradi pomanjkanja za malico hrustajo domače ljubljenčke. Kitajska je šla v obratni smeri, iz čistega planskega socializma, v tržno ekonomijo, kjer je zasebno podjetništvo gonilo razvoja. V le 26 letih je kapitalizem v tej državi znižal število revnih iz milijarde na le 16 milijonov. Kapitalizem ni pred propadom, dušijo pa ga visoki davki in državni intervencionizem, kar pa je antiteza kapitalizma.

Prazne police supermarketa v Venezueli (Foto: Facebook)

2: Kapitalizem je izkoriščevalski sistem
Teza o izkoriščanju delavcev pravi, da delodajalec delavcu plača le del tistega, kolikor je delo res vredno, preostanek pa zadrži zase. Gre za fantazmo, da obstaja univerzalna vrednost vsakega dela, ki jo lahko država z zakonodajnimi akti ustrezno kvantificira. A pravično plačilo je tisto, katero je delavcu pripravljen ponuditi trg. Delavec in delodajalec sta v kapitalizmu prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje. Delavec, ki bo mnenja, da je njegovo delo vredno več take pogodbe ne bo podpisal. Šel bo v drugo službo, ki bo njegovo delo bolj cenila ali pa bo ustanovil svojo družbo.

3: Če se bo spremenil sistem, se bodo tudi ljudje
Socialisti so mnenja, da je pohlep intrinzični del kapitalizma. Ko se bo spremenil sistem, se bodo spremenili tudi ljudje. Socializem ne bo motiviral želje za pehanjem po dobičkih.

A to ni odraz prave narave človeka. Človek je v osnovi individualist. Edini sistem, ki se je izkazal za trajno vzdržnega je tisti kjer človek, v skladu s svojo naravno deluje najprej zase, posredno pa tudi za skupnost. Na prostem trgu se posameznik samoaktualizira – ponudi svoje delo na trgu v upanju, da bo z njim kaj zaslužil. Podjetnik, ki bo danes izdeloval kolovrate bo bankrotiral. Podjetnik, ki bo izdeloval GPS oddajnike jih bo z dobičkom prodal. Z interakcijami na prostem trgu akterji svojo sebičnost pretopijo v skupno dobro. Osnovna narava človeka se tudi v socializmu ne spremeni. A ker ni kanalizirana skozi samoaktualizacijo, jo ambiciozni posamezniki pretopijo v  metode nasilnega polaščanja sredstev – krvave revolucije so modus operandi socializma.

4: Minimalna plača odpravlja revščino
V resnici na daljši rok viša brezposelnost in niža konkurenčnost. Ko se podjetnika zakonsko prisili, da mora izplačevati plače, s katerim ne pokrije dodane vrednosti delavca bo moral ukrepati. Morda bo začel postopek avtomatizacije. Morda bo moral spremeniti ali prilagoditi dejavnost. Končni rezultat pa bo isti – odpuščanja. Vlada in sindikati višanje minimalne plače vidijo kot odličen populističen instrument, ki razveseljuje volivce, hkrati pa ne vpliva na proračun – vso breme prevzamejo delodajalci. V času konjunkture takšne ad hoc povišice morda še zdržijo kakšno leto. Ob času krize, pa izpostavlja najbolj ranljive delavce nevarnosti trajne brezposelnosti. Delodajalci niso pogoltni kapitalisti – vsak poslovnež se zaveda, da je srečen delavec dober delavec. A ekonomska resničnost je drugačna od birokratske. Dokaz da je mogoče na trgu priti do konsenza glede nižje plačanih delavcev pa so Nordijske dežele in Švica. Nobena do teh ne pozna instituta minimalne plače, pa so njihovi delavci kljub temu veliko bolje plačani od naših.

5: Dokaz, da socializem deluje, so skandinavske države
Nordijske države imajo visoko stopnjo obdavčitve, ki jim omogoča darežljivo socialno državo, a ima tudi pomanjkljivosti. Ne zadane le najvišjih slojev, saj je obdavčitev pavšalna in prizadene predvsem srednji sloj. Švedska je nekoč še veljala za deželo nizkih davkov, dokler se ni javna poraba početverila, kar je pripeljalo do globoke krize, ko je brezposelnost prebila magično mejo 10 odstotkov. Švedski BDP prilagojen na kupno moč se je od šestdesetih znatno zmanjšal. A pravi socializem je gospodarsko-družbeno ureditev, v kateri so proizvodnja sredstva v družbeni lasti. Edina država, ki bi vsaj pogojno ustrezala tej definiciji je Norveška, ki pa je  anomalija zaradi svojih naftnih rezerv in državnega naftnega sklada. Če pa vzamemo skandinavske dežele kot celoto, hitro ugotovimo, da so manj  »socialistične« od Nemčije – 90% premoženja je v lasti zasebnikov.

6: Skupna lastnina je učinkovitejša od zasebne
S svojim avtom najbrž ravnate zelo previdno – s službenim manj. Kako bi z njim ravnal sosed, ki si ga je sposodil, sploh če bi vedel, da posledic ne bo, tudi če ga razbije? Država kot lastnik gospodarskih družb je točno takšen “sosed”. Pa se anekdote prelivajo tudi v merljive podatke? Empirični podatki so na mizi že dolgo. Raziskava 129 privatizacij v 23 državah z visokimi dohodki (D’Sousa, Meddison in Nash) je pokazala občutno izboljšanje učinkovitosti družb, ko so se privatizirale. Zasebna lastnina je v osnovi povezana z racionalnostjo pri razpolaganju z resursi. Lastnika bo slabo gospodarjenje udarilo neposredno po žepu, državnega upravljalca ne bo. Zato je državno gospodarstvu po naravi veliko bolj podvrženo korupciji, lenobi in nesposobnosti upravljanja.

7: Samo država lahko določi pravično ceno, trg ne deluje
Doktrina poštene cene trdi, da ima vsaka dobrina intrinzično pravično ceno, ki je neodvisna od tega, kaj trg zanjo ponuja. Tako bi morala cena biti enaka stroškom za proizvodnjo dobrine, vsaka cena, ki bi bila določena višje od proizvodnje pa je že kraja.

A subjektivno vrednotenje dobrin na višjo ali nižjo vrednost od dejanske cene proizvodnje poznamo že od časov prve menjalne ekonomije. Visoka cena je konsenz potrošnikov, da so za izdelek pripravljeni plačati več. Ko konsenza ni več, prodaja pade, izdelku se cena zniža ali pa se nadomesti. Vse socialistične države so imele nad cenami popoln nadzor, a tudi nekatere tržne se lotevajo kontrole cen. Kot v socializmu tudi majhen poseg v tržni sistem na daljši rok pomeni razrast sive ekonomije, pomanjkanja in slabšanje kakovosti izdelkov.

8: Dobrine so vredne toliko, kolikor je bilo v njih vloženega dela
Delovna teorija vrednosti pravi, da so dobrine vredne toliko, kolikor je bilo v njih vloženega dela, dodaten miselni preskok pa socialisti radi storijo tako, da vrednost enačijo s ceno. Tudi ta definicija v ceni išče komponento pravičnosti in zopet zapostavlja dejstvo, da je proces določanja cen globoko subjektiven. Količina vloženega dela pri tem ne igra vloge.

Določene storitve in izdelki so izredno delovno intenzivni, pa niso nagrajeni na trgu. Restavratorju, ki v tovarniško stanje spravi 30 let starega Renaulta 5 ne pomaga dejstvo, da je v projekt vložil 5000 delovnih ur. Njegov kolega, ki je v enako starega Mercedesa 240d vložil 70 ur bo imel od projekta višji dobiček, saj je njegov izdelek za zbiratelje starodobnikov zanimivejši.

9: Kapitalizem uničuje okolje
Socialisti trdijo, da kapitalizem v tekmi za dobičke uničuje okolje, v socializmu pa se to ne bi zgodilo, ker bi državni aparat poskrbel, da bi se resursi uporabljali tam, kjer so potrebni. Takšna logika ni koherentna. Ko se zasebna podjetja borijo na trgu so motivirani, da porabijo čim manj energetskih resursov. Le tako maksimirajo svoje dobičke. Letalski družbi je v interesu, da njena letala porabijo čim manj kerozina. Družbe v kapitalizmu celo najemajo svetovalce, ki jim svetujejo kako proizvodni proces narediti čimbolj energetsko učinkovit. Kaj pa odpadki? Funkcionalen pravni sistem in inšpekcijski nadzor bosta zasebne družbe učinkovito nadzorovala.

V socialističnih državah je bilo onesnaženje 13 krat večje na dolar BDP kot v zahodnih državah. 60 odstotkov prebivalcev Vzhodne Nemčije je imelo kronične težave z dihali. Tudi naši komunisti so iz Zasavja naredili ekološko katastrofo. A zakaj niso politkomisarji  enostavno prepovedali onesnaževanja? Ker ekonomska resničnost deluje tudi v socializmu. Človeštvo potrebuje vire energije. Le da v socializmu ni motivacije nižanja stroškov – ljudje upravljajo z družbenimi podjetji, do katerih ne čutijo osebne odgovornosti. Pravni sistemi v socializmu, pa so bili zaradi manka načela delitve oblasti kastrirani in tudi proti onesnaževalcem impotentni.

10: Kapitalizem temelji na laži
Kapitalizem nič ne obljublja. Le sledi človeški naravi. S poudarkom na individualnosti in s produkcijskimi sredstvi v rokah zasebnikov je človeštvo odklenilo svoj neskončni potencial. Ne obljublja izničenja neenakosti ali konca revščine. Kljub temu so sodobne države s kapitalističnim sistemom izkoreninile ekstremno revščino in ustvarile nov globalni srednji razred. Prava laž je socializem. Obljubljal je konec neenakosti, prinesel pa tiranijo in enakost v revščini. Deluje kot državno vodena ponzijeva shema, ki hrani samo sebe, dokler sredstva niso izčrpana in se pokažejo ekonomske resničnosti planske ekonomije. Ta ne deluje, ker nasprotuje človeški naravi – ne vzpodbuja individualnosti, ki jo posameznik potrebuje, za uspešno delo.

11: Dobiček je škodljiv
Demonizacija dobička je orodje socialistov, ki podjetnike predstavljajo kot nemoralne pohlepneže. Miselni preskok, ki sicer ni logičen, a so ga socialisti uspeli prodati v javnost je, da se morajo »previsoki« dobički deliti z delavci in občo družbo. Termin “previsok” dobiček je v delujočem tržnem sistemu nesmiseln. Dobiček je kvantitativni indikator tega kako dobro je podjetnik uspel zapolniti vrzel na trgu. Če vrzeli ne bi zapolnil in bi izdeloval komodizirane izdelke, bi bil dobiček majhen (danes se npr. večina televizorjev  proizvaja z dobičkom enakim nič). Dobiček ni škodljiv – je edini razlog, zakaj podjetnik sploh vstopa v igro. Golobova vlada demonizacijo dobička uspešno uporablja v svoji vojni z zasebnimi podjetji, ki delujejo na trgu.

Foto: STA

12: Socializem prinaša enakost
Ko se socialisti pogovarjajo o enakosti, ne mislijo na enakopravnost ampak premoženjsko enakost, kar pa je povsem v nasprotju s človeško naravo in se lahko uresniči le s totalitarnimi metodami. Zgodovina empirično dokazuje, da vsak poskus socializma prinese le enakost v revščini za delavski razred ter koncentracijo premoženja pri partijskih elitah. Še več, v sistemu prisilne enakosti, izgine tudi pravna enakost, saj vladajoči razred kot vir združene izvršilne, sodne in zakonodajne oblasti neizbežno gravitira proti sistemu prvo in drugo razrednih državljanov. Socialistični eksperimenti kot so Venezuela in Kuba se po pravilu spremenijo v zasebne fevde visokih partijcev.

13: Trg uničuje talente in inovacije
Nasprotno. Socializem s kolektivno lastnino nagrajuje povprečnost, ubija motivacijo in voljo po iskanju inovativnih rešitev, kar zavira razvoj. Napredek počiva na ramenih izjemnih posameznikov, ne države. V centralno-planski ekonomiji so inovativni posamezniki prisiljeni opravljati ponavljajoče neproduktivne naloge. Ker nimajo osebne svobode za razvoj svojih potencialov, ne pride do tehnološkega preskoka. Avtomobilska industrija v bivših komunističnih deželah je dober primer posledic represije inovativnosti posameznika v planskih ekonomijah.  Rusi, Čehi, Poljaki in tudi Slovenci so pred uvedbo komunizma sloveli kot izvrstni strojni inženirji s prebujajočo se avtomobilsko industrijo (spomnite se prvega slovenskega vozila Triglav). A po revoluciji je večina denarja za razvoj šla za vojaško opremo, inovativni posamezniki pa so bili potisnjeni na obrobje. Medtem, ko je zahodna tehnologija napredovala so v komunističnih deželah gradili nezanesljive, zastarele avtomobile ali popreproščene različice opuščenih kapitalističnih izdelkov. Italijanski FIAT si je tako po vseh državah vzhodnega bloka (tudi v SFRJ) ustvaril licenčni monopol. Namesto inovativnih izdelkov, ki jih je proizvajal zahod je bilo 90 odstotkov voznega parka za železno zaveso predstavljala tisoč in ena kopija zastarelega FIATa 124.

Mitja Iršič