Agenti desnice?

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Včasih se sprašujem, kaj bi naredil, če bi bil politični aktivist, ki je skriti libertarec, a bi bili vsi ljudje okrog mene, ki tvorijo jedro moje socializacije, trdi socialisti. Od političnih sodelavcev do prijateljev in družine. Bi kar na glas priznal, da si želim prostega trga, podjetniške svobode, nižjih davkov in manj države? Jaz bi – ampak meni je že genetsko usojeno, da sem upornik z razlogom. Kaj pa bi naredili čustveno bolj labilni fantje (in dekleta) od mene? Najbrž ne bi začeli na glas kričati “Ustavimo skrajno levico!”, kar še posebej velja za tiste, ki jih je butlsocializem skozi naivna najstniška leta izstrelil v politično sfero, do takšnih višav, da se jim še potem, ko jih je srečala zdrava pamet (in srednješolska logika), ne izide, da bi se izpostavili in rekli: “Ja, nekoč sem bil mlad in neumen. Danes pa vem, da je socializem najnevarnejša tiranska doktrina institucionalizirane indoktrinacije revežev, kar se jih je človeštvo spomnilo.” Nekateri pač ne premorejo takšne osebne trdnosti. Kako bi se potem odzval inkognito desničar, ki trpi v tišini? Postal bi skriti agent desnice. Najbolj učinkovit način, kako postaneš desni agent, je skrajnolevičarska samoparodija.

Najti je treba način, kako s populistično levo radikalnostjo v večji radikalizem prisiliti institucionalizirane socialne demokrate in tako od njih odgnati čim več sredinskih volivcev – tistih Drnovškovih liberalnih demokratov, ki si želijo Evrope, Nata in ameriškega načina življenja ter hkrati robustne socialne države, zagotovljene z davki. Hkrati pa privabiti skupino latentnih komunistov, ki jih naplavi vsaka dežela, ki se je 46 let valjala v kateremkoli okusu sovjetskega socializma. Zmaga.

Torej – treba je biti aktivist katerekoli stranke na bolj skrajno levem spektru političnega parketa. Če stranka še nima svojega radikalnega krila, se lahko ustanovi mladinski odbor, ki bo revolucionarne ideje o enakosti in pravičnosti kot požar širil med mladim jedrom stranke.

Potem pa veselo na delo. Politična propaganda mora biti surova, preprosta in nekonsistentna, tako da bo odvrnila levo sredino, a hkrati dovolj kvazi-intelektualna, da bodo prisluhnili bivši politkomisarji in o eksistenci in smislu življenja razmišljujoči mladi cheguevare, ki se jim zdi krivično, da je treba za denar delati pri kapitalističnih izkoriščevalcih.

Priporočljive taktike:

– Prihodi na uradna politična srečanja z majicami komunističnih samodržcev (dodatne točke, če so samodržci domači in če srečanje prenaša nacionalna televizija).

– Poveličevanje najbolj trdih komunističnih režimov – ekspozeji o Chavezovih reformah v Venezueli, teorije zarote o imperialističnih napadih zahodnih držav na Madura, izpostavljanje kubanskega javnega zdravstva in šolstva, malikovanje lika in dela Fidela Castra, poudarjanje, da nihče zares ne ve, kako se živi v Severni Koreji, ker gredo vse informacije, ki jih dobimo iz te izolirane države skozi filter lažnive zahodne propagande.

– V povezavi z zgornjo točko so izjemno priporočljive javne deklaracije podpore komunističnim samodržcem po svetu, katerih ljudstvo strada in čaka v vrstah za kruh. Deklaracije morajo biti posnete na video, pred kakšno imenitno institucijo (najbolje politično), in predvajane vsaj na eni od glavnih televizijskih postaj.

–  Posebno poglavje je podpora nekdanjima SFRJ in FLRJ ter predstavitev življenja v bivši Jugi kot socialistične Indije Koromandije, kjer so vsi imeli službo, hodili na morje in gradili hiše – ta taktika je še posebej učinkovita, ker bodo nanjo obvezno morali reagirati (in se z njo vsaj delno strinjati) etablirani socialni demokrati, ker so tudi oni seme iste Indije Koromandije. Agenti, rojeni po letu 1992, bodo s to taktiko poželi največ uspeha.

– Veliko slovenskih levih sredincev sovraži bivše komunistične veljake, ker so živeli še v časih, ko so le-ti grenili njihova življenja in jih z bankrotu prijaznim planskim gospodarstvom silili, da so se po osnovne potrebščine vozili v Trst, Celovec in Gradec. Zato jih bo še posebej podkurilo, ko jim bo kak mlad pametnjakovič (zopet, najbolje, da je rojen po letu 1992) začel govoriti o tem, kakšen vizionarski učenjak je bil Edvard Kardelj, kako pravičen in delavcu naklonjen je bil Stane Dolanc in kako je Josip Broz z inovativno politiko neuvrščenih skrbel za vsesplošno blaginjo, ki so nam jo zavidali vsi, od Švicarjev do Američanov.

– Promoviranje davno pozabljenih kolektivističnih, plansko-gospodarskih ekonomskih idej, ki so interno dovolj nekonsistentne, da bo človek z IQ nad 100 nagonsko ugotovil, da je z njimi nekaj narobe, in vseeno dovolj na videz koherentne, da bo povprečen skrajni levičar stisnil pest in rekel: “Ja! Upor!” Demonizacija podjetništva, kapitalizma, bogastva in osebnega uspeha, s poudarkom na davkih, nepravičnosti, neenakosti in redistribuciji kot deus ex machina rešitvi za vse gorje tega teža.

Pri tem je treba uporabljati naslednje iztočne točke:

– Vzpostavljanje konfliktov tam, kjer jih prej ni bilo: med dobro plačanimi delavci in njihovimi delodajalci, ker so delodajalci navadni izkoriščevalski kapitalisti, ki nočejo deliti svojih dobičkov z delavci.

– Navijaštvo za višje davke in ustvarjanje umetnega javnega mnenja, da smo na pol davčna oaza (pri tem je priročno citirati Bineta Kordeža, Sandija Češka, Bogomirja Kovača, Jožeta P. Damjana, Jožeta Mencingerja … pravzaprav skoraj vsakega slovenskega poslovneža ali ekonomista, ki je dejaven že od časa samostojnosti).

– Poudarjanje, da so domači podjetniki prejemali subvencije in da so se izšolali v slovenskem (jugoslovanskem) šolskem sistemu, zato bi bila selitev v tujino izdaja (hkrati pa izplačilo kapitalskih dobičkov davčna  utaja).

– Slovenski proletariat je treba jeziti z raznimi mašili, ki ga resnično ne zanimajo: sovražni govor, migranti, žica, priznanje Palestine, prizadevanja za mednarodno jedrsko razorožitev, neprestano ukvarjanje z notranjimi zadevami Republike Madžarske in iskanje imaginarnih kapitalskih povezav med Viktorjem Orbanom in slovensko desnico.

– Najprej tiho, nato pa vse glasnejše pozivanje k nacionalizaciji krivično pridobljenih sredstev podjetnikov, pri tem pa se mora uporabljati nefiltriran marksizem – točno tak, kot se je uporabljal na prelomu 19. stoletja, za še večjo banalizacijo javne diskusije, ki bo privabila skvotersko in jugonostalgično srenjo, odgnala pa levo sredino.

– Demonizacija domačih podjetnikov kot pohlepnežev, ki ne znajo ceniti dela, ki ga zanje opravljajo delojemalci (pri tem je pomembno, da se izogne demonizaciji domačih tajkunov, ki so obogateli z menedžerskimi odkupi, saj bi drugače le-ti spregledali skozi masko desnega udarništva in ukinili vso finančno podporo na videz skrajno levemu aktivistu).

– Demonizacija tujih podjetnikov, še posebej milijarderjev iz Silicijeve doline, na tak način, da se vsakič znova poudarja, koliko zaslužijo na sekundo in koliko časa morajo za isti denar delati zaposleni v njihovih podjetjih.

– Napad na izvozno naravnanost slovenskega gospodarstva, z retoriko, da nas tuj kapital drži v krempljih, zaradi česar smo povsem odvisni od fluktuacij globalnih trgov, ter pomislek, da bi se s samozadostnostjo takšnih tveganj znebili – pri tem naj tisti najbolj retorično-avanturistični agenti za učni primer dajo Severno Korejo, ki ji sankcije ZDA in njenih zahodnih zaveznikov ne morejo do živega.

– Poziv za višje socialne podpore, pokojnine, minimalne plače, plače javnih uslužbencev, ko pa nasprotna stran vpraša, kje naj se najde proračunski denar za kritje vseh socialnih transferjev, pa se za odgovor ponudi stavek, ki ga je v slovenskem političnem prostoru izpopolnil Karl Erjavec (bojda ta ni PRAVI desni agent): “Če je dovolj denahja za dokapitalizacijo bank, potem pa se bo še nekaj našlo za moje hevne upokojence.” … Agent naj ponovi isti stavek, a brez govorne napake, namesto revnih upokojencev pa vstavi manjšino, ki jo zagovarja: za moje brezposelne / za moje brezdomce / za moje delavce v proizvodnji / za moje javne uslužbence / za moje skvoterje iz Roga.

Najbrž ste že doumeli, da takšne agente v slovenski politiki že imamo. Da so zmeraj bolj močni in zmeraj bolj zajedajo etatistične socialne demokrate, ki jih bodo slej kot prej pri živem telesu požrli, saj se ti ne morejo še bolj radikalizirati, ne da bi postali čisto uradno skrajno leva stranka. Le da nisem povsem prepričan, ali so to res skriti desni agenti ali pa morda le skupek socialističnih filozofov, razrednobojnih sociologov, oportunističnih demagogov, večnih študentov, odcvetelih bivših aparatčikov in na fikus priklopljenih umetnikov, ki so zasebni sektor videli le po televiziji ali o njem brali v šnelkursu za izpit na faksu, zdaj pa iz udobnih foteljev, rezerviranih za socialistične funkcionarje, slovenskim poslovnežem pridigajo, kako smejo porabljati sadove svojega dela. Vsekakor si bolj želim, da bi bili skriti desni agenti. Bili bi bolj znosni. Res pa je, da na daljši rok kljub temu (vede ali nevede) krepijo slovensko desnico in so zato (vsaj nezavedni) otroci slovenske pomladi. Zato na naslednjih volitvah, ko bomo nazdravljali prvi pravi desni slovenski vladi, nazdravimo tudi njim. Na zdravje Luka, Miha, Violeta, Jernej, Gregor, Matej, Maja, Lara in drugi zbrani. Tudi zaradi vas bomo nekoč imeli normalno izvršilno vejo oblasti.

Mitja Iršič