Ali res samo desni populizem?

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

V zadnjem času, to je neposredno pred evropskimi volitvami, ki bodo koncem maja, lahko slišimo ali preberemo v “main stream” medijih, da Evropo kot jo poznamo, evropsko demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin in ne na zadnje evropski življenjski standard za vse ogroža desni populizem. Ta pojem največkrat povezujejo z osebnostmi kot so Marine Le Pen, Matteo Salvini, Viktor Orban in drugimi. Ne bi želel opravičevati poglede in stališča katerega koli od naštetih, moram pa priznati, da medijska gonja proti pravkar omenjenim in drugim populistom v meni vzbuja vtis, da gre za poizkus te osebnosti ožigosati z nečim nedefiniranim, v konkretnem primeru populizmom, in potem temu pojmu dati izredno slabšalni pomen in jih tako politično onemogočiti. V ne tako davni preteklosti so pri nas za diskreditacijo oseb, ki ji je pogosto sledila tudi eliminacija, služile oznake kot so npr. bile kapitalist in kulak. Ob tem bi od “mainstream” medijev pričakoval vsaj toliko novinarske etike, da bi jasno definirali pojem populizma in  jasno odgovorili na vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, ali je populizem res samo desni, ali ne obstaja tudi levi populizem.

Tema dvema vprašanjema se sam nikakor ne mislim izmikati. Zato bom to kolumno nadaljeval z definicijo populizma, kot ga jaz razumem. Za mene je populizem vsako politično gibanje, ki volivcem obljublja na videz ali največ kratkoročno vabljive rešitve, čeprav se dobro zavedajo, da so te neuresničljive, ali bodo že srednjeročno, če ne to pa za gotovo dolgoročno povzročile nemajhno škodo. Pri tem populisti računajo, da se večina volivcev ne ukvarja z analizami političnih in gospodarskih dogajanj ali teh celo ni vešča. Populisti tako poskušajo za pridobivanje glasov izkoristiti nepoznavanje ali neznanje volivcev. Populizem je torej v bistvu prevara volivcev.

Če uporabim zgornjo definicijo populizma in pogledam proti desni, ga najdem vsaj pri skrajnih nacionalistih in evroskeptikih. Ti izkoriščajo nepoznavanje večine volivcev kako Evropska unija deluje in kako je njen obstoj vplival na gospodarsko rast, produktivnost in življenjski standard v Evropi in slikajo svetlo prihodnost po izstopu iz EU, za kar se oni zavzemajo. Jasno je, da bi z prispevkom za Bruselj zelo kratkoročno lahko rešili kakšen minoren problem, ustvarili pa bi slabo gospodarsko klimo in zato pešanje nacionalnega gospodarstva in znaten padec življenjskega standarda. Računajo na to, da se nepoučeni volivec ne zaveda, da nobena evropska nacionalna država ni samozadostna in da misli le na danes do jutri, pojutrišnjem pa mu je že daljna in zato nepomembna prihodnost. O desnem populizmu tu ne bi nadaljeval, saj o njem na široko pišejo v naših “mainstream” medijih.

Na levi strani je populizma bistveno več
Že zaradi objektivnosti pa moram pogledati tudi proti levi. Če stanje tam ocenjujem po istih kriterijih, ki sem jih uporabil nas desni, moram ugotoviti, da je tam  populizma bistveno več, čeprav o njem naši “main stream” mediji ne pišejo. Na levi lahko opazimo skrajno populistično obnašanje celo pri strankah, ki se deklarirajo kot levo-sredinske. Obljubljajo več socialne države, socialno Evropo, dvig socialnih transferjev in plač, ne da bi upoštevali realne možnosti. Kot tipičen primer populističnega obnašanja sedanje slovenske vlade lahko vzamemo pred nedavnem sprejeti proračun ali pa dvig plač. Sprejeti proračun je za dan ali dva največ pa za mesec dni razrešil nekatere probleme. Že v marcu pobrani davki pa bodo, kot vsa strokovna javnost napoveduje, pokazali, da je ta proračun finančno nevzdržen. Zato bo oslabil gospodarsko rast in zmanjšal konkurenčnost podjetij na evropskem trgu. Čeprav je sprejeti proračun škodljiv za dobrobit Slovenije, so se je pa vladne stranke na ta račun poenotile in si z njim zagotovila še vsaj leto dni vladanja, seveda vladanja v lastno ne v korist državljanov. Torej ima oblikovanje in sprejemanje proračuna vse značilnosti populističnega dejanja, kot sem ga definiral uvodoma. Drug tak primer populistične politike sedanje vlade je dvig plač v začetku letošnjega leta. Ta je res prinesel vladi in LMŠ v februarskih anketah dvig popularnosti. Najkasneje marca pa so boli vsi, ki so se še pretekli mesec veselili dviga čeprav neznatnega dviga osebnih dohodkov, ne malo razočarani nad podražitvami, ki so jim vzele več, kot so z dvigom plač dobili. Tudi to dejanje lahko označimo kot populistično.

Družba levih populistov. (Foto: STA)

Venezuela je predaleč, propad komunistične Evrope so že pozabili
Če pogledam še bolj v levo, kjer so zagovorniki neo-socializma združeni v Levici, ne vidim nič razen populizma, obljub po socialni državi, ki bi v najkrajšem času vodila v revščino za vse. Vendar je za nekatere moje sodržavljane Venezuela predaleč, da bi videli do tja, na gospodarski propad komunistične Evrope v osemdesetih preteklega stoletja pa so že pozabili. Pozabili so na to, da če si npr. hotel oprati svoje perilo si moral pa prašek v Avstrijo ali Trst in ravno tako po milo, če si se hotel umiti. Takrat smo imeli svojo Venezuelo doma. Skratka kot višek populizma vidim socialistično-komunistično ideologijo, ki obljublja enakost in blagostanje, dejansko pa vodi k enakosti v skrajni revščini za vse. Dvomim, da vsaj nekateri v Levici tega ne vidijo, vendar se zanašajo, da so »uspehi« njihove ideologije od slovenskega volivca dovolj oddaljeni v prostoru ali času. In zakaj kot pravi populisti ne bi v tej prevari vztrajali, saj jim to prinaša nekaj sedežev v parlamentu in poslanske plače. Takih plač v gospodarstvu nikoli ne bi imeli.

Populizem je tako pri nas kot tudi v Evropi resen problem. Doma je pri ekstremni desnici in preko celotnega levega dela spektra. Je nevaren za našo, evropsko demokracijo saj vara volivce z lažnimi obljubami in prikriva njihove realne posledice. To otežuje volivcu realno presojo saj zabrisuje povezave med obljubami in posledicami. Tako pri nas kot drugje v Evropi se je pokazalo, da je soočanje s škodljivim populizmom na političnem parketu npr. DZ ne dovolj uspešno. Čas za soočanja in poglobljene analize je vse preveč omejen. Resničen branik proti širjenju tako levih kot tudi desnih populističnih idej so lahko le “mainstream mediji, ki pa se, vsaj pri nas, te svoje vloge, rekel bi poslanstva, ne zavedajo v polni meri. Tako vse od začetka gospodarske krize 2008, ki je spodbudila rast tako levega kot tudi desnega populizma v naših “mainstream” medijih še nisem naletel na članek, ki bi analiziral ideje in posledice levega populizma. Res škoda.

dr. Andrej Umek