Konkretna zgodba okrog podjetja Mikro+Polo mi ni osebno znana, sem jo pa z veseljem prebral. Že v uvodniku je nakazan modus operandi, ki ga zasledujemo tudi v drugih podobnih korupcijskih zgodbah v slovenskem državnem zdravstvu. Če drži, se lepo ujema z vsemi ostalimi, kot po nekakšnem poenostavljenem “copy-paste” mehanizmu, ki so ga kriminalni akterji izpopolnili, z vključenimi neštetimi fintami in varovalkami, v zadnjih 30 letih.
Zgodbo in zgradbo lahko primerjamo s klasičnimi mafijskimi strukturami: na vrhu je “capo”, ki po potrebi zarobanti, posledično se strese vsa vertikala. Sledi mu general, ki prvi izvaja njegova navodila, da sistem deluje kot dobro naoljena mašinerija. Spodaj je kopica vojščakov, ki posel izvajajo, nosijo naokrog kovčke – no, danes to poteka nekoliko bolj sofisticirano in tudi preko meje -, pod njimi pa kandidati, žal tudi nekateri zdravniki, za nove posle, ki pridno čakajo na svoje priložnosti in delujejo kot uslužni kužki vsem zgornjim nad sabo.
Že večkrat sem opozoril, da Ministrstva za zdravje ne vodi vsakokratni minister, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Kdo trenutno je “capo di banda”, je to še vedno Janez Zemljarič, morda že njegov pribočnik in učenec Borut Miklavčič ali celo že kakšen še mlajši general v vrsti, kot bi se reklo v klasičnih mafijskih združbah, niti ni pomembno. Vsakokratni minister pa je tudi le lutka za podpisovanje pogodb in ustvarjanje dobrega videza pred kamerami (čeprav se glede na izbor zadnjih let to ni ravno posrečilo), ki mu jih dostavijo na mizo, pripravijo pa tako in tako izkušene osebe v ozadju, ki tam vedrijo, izpolnjujejo ukaze in za to verjetno prejemajo manjše koristi – že leta in leta isti. Pomembno je, da slovenska družba ta masovni organiziran kriminal in sistemsko korupcijo ne samo dopušča, pač pa celo v celoti financira s svojimi žulji in ima zato manjše plače, slabšo zdravstveno oskrbo ali celo smrt v predolgi čakalni vrsti.
V slovenskem zdravstvu po oceni Mrevljeta izginilo 10 milijard evrov v zadnjih 30 letih!
Kar se ministrov tiče mojo tezo potrjujejo kar imena sama, ki so se zvrstila v zadnjih letih in njihova (ne)dejanja. Pravkar odstopljeni dr. Tomaž Gantar, pred njima Aleš Šabeder in Milojka Kolar Celarc, v preteklosti dr. Dušan Keber in nekje vmes, verjetno je šlo za kakšno posebno operacijo, kar sam Borut Miklavčič.
“In sodili jih bomo po njih dejanjih …” Pa jih dajmo! Je kdo od njih v zadnjih 30 letih kaj naredil za zdravstvo? Je kakšna bolnišnica prenovljena? Je kakšna bolnišnica zgrajena na novo? So čakalne dobe skrajšane ali ukinjene? Je kdo znižal cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v EU? Je v zdravstvu kaj manj organiziranega kriminala in sistemske korupcije, ki letno po moji oceni, odnese v luksuz zdravniško-dobaviteljske mafije in na črne fonde in davčne oaze v tujini najmanj 400 milijonov davkoplačevalskega denarja?
Gre za denar, ki ste ga zaslužili vi in vaši, nekateri že tudi umrli, sorodniki. Koristi ga in v njem uživa pa le nekaj 100 sodržavljank in sodržavljanov (po moji oceni klasičnih kriminalcev) ter posameznikov različnih profilov, ki sestavljajo zdravniško-dobaviteljsko mafijo, tudi na goriški strani v Italiji in še kje v tujini.
Modus operandi korupcije v zdravstvu traja že od časov Janeza Zemljariča kot šefa UKC!
Glede na četico ministrov, njihov pedigre, poprejšnja delovna mesta in predvsem (ne)učinek na Ministrstvu za zdravje je danes lahko vsakomur jasno, da gre za t.i. Drugi steber (od petih: prvi je ZZZS, kjer se monopolno denar zbere, v skupščini, ki odloča o porabi pa sedijo, med drugimi, tudi kar predstavniki največjih dobaviteljev v zdravstvu; tretji – bolnišnice, kjer se preko prirejenih javnih razpisov za vzdrževanje umetno previsokih cen davkoplačevalski denar ob uporabi zdravil, naprav, potrošnega materiala, pripomočkov in storitev črpa;, četrti – impotentni NPU in peti – kontrolirani SDT). Nič od nič. Nikoli nič – za bolnika in davkoplačevalca! Večni status quo – za zdravniško-dobaviteljsko mafijo!! Ministrstvo za zagotavljanje statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu. Žal!
Kocke se sestavljajo. Gre za izjemno domišljen in sofisticiran, čeprav v svojem bistvu balkansko preprost, sistem masovnega organiziranega ropa davkoplačevalskega denarja, ki poteka desetletja in desetletja, nespremenjeno pred očmi vseh, na račun denarja vseh, omogočen in zaščiten s strani ugrabljenih državnih institucij, skozi storitve v dejavnosti – zdravstvu -, ki bi moralo biti čisto kot solza, in na račun kvalitetne oskrbe ljudi, ki vse to financirate. In na koncu v bednih razmerah in predolgih čakalnih vrstah, ob nemalokrat neustrezni oskrbi (zaradi različnih razlogov) tudi umirate.
Zakaj po 30 letih samostojnosti še vedno dopuščamo krajo davkoplačevalskega denarja?
Verjamem, da se povprečnemu bralcu zdi zgoraj napisano čudno, morda nemogoče, morda nekoliko noro. Vendar nam nova in nova odkritja vsakokrat pokažejo povsem iste načine, iste mehanizme in ista imena posameznikov in podjetij. Ključno vprašanje ni ali je noro, ker je (!), ključno vprašanje je zakaj to norost po 30 letih samostojnosti še vedno dopuščamo?
Zakaj ni raziskana in postopki dokončani ter zgrajen prizidek na Dobu? Kajti, spoštovane davkoplačevalke in davkoplačevalci, vse to financirate vi s svojimi žulji, uživajo pa drugi. Vi umirate v zastarelih bolnišnicah in v predolgih čakalnih vrstah, medtem ko se nam vsem v obraz reži zdravniško-dobaviteljska mafija. Medtem ko uživa v luksuzu zasluženem z vašimi rokami. Kaj in kako bo v prihodnje, je vaša odločitev. Ali pa morda, žal, šele vaših otrok.
Blaž Mrevlje