“Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti,” je ena najbolj citiranih misli Friedricha von Hayeka, slavnega ekonomista in Nobelovega lavreata iz 20. stoletja. Iz tega citata so nastale številne različice, med drugimi tudi tista, ki kaže pravo nrav sodobnih levičarjev in je kot napis na majici čez lužo prava uspešnica. Takole gre: “Če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, jih sploh ne bi imeli.” Bolj natančno bi “moralnost” levičarjev težko opredelili.
Tovrstno pojmovanje standardov in univerzalnih vrednot je marsikdo plačal z življenjem. Medtem ko so nizozemskega novinarja Petra R. de Vriesa ustrelili sredi Amsterdama, je njihov premier Mark Rutte kričal o domnevni nesvobodi na Madžarskem, ki jo je zato treba spraviti na kolena. Resnica je, da je življenje v Budimpešti veliko svobodnejše in varnejše kot v prestolnici dežele tulipanov. Tudi ko so leta 2017 umorili malteško novinarko Daphne Caruano Galizio, je bila skupina evropskih poslancev S&D tiho. Joseph Muscat, premier Mlate, je bil pač njihov ideološki zaveznik. Zato toliko bolj danes kričijo o vladavini prava in hodijo na misije v Slovenijo, na Madžarsko in Poljsko. Kakopak, tamkajšnje vlade zaradi drugačnega svetovnega nazora niso po njihovem okusu, niso dovzetne za njihove levičarske usmeritve in eksperimente ter z gnusom zavračajo njihovo maksimo »delaj, kot rečemo, ne kot mi«.
Svojo hinavščino skrivajo pod krinko različnosti, vključenosti in sočutja. Govorijo o strpnosti do različnih mnenj, religij in ras, polna so jih usta svobode govora, a tisto, kar v resnici delajo, je diametralno nasprotno od tega, kar govorijo. Takoj ko se z njimi politično ali drugače ideološko ne strinjate, ste zanje skrajnež. “Sovražni govor” se pojavi samo takrat, ko desničar ujezi, razžali ali kritizira levičarja. Še huje je, če desničar kritizira progresivne medije. To je napad na medijsko svobodo, novinarji so zaradi tega prisiljeni v samocenzuro, bojijo se za svoja življenja. Ko levičar užali ali kritizira desničarja, je to samoobramba, upravičena kritika ali boj proti neonacizmu.
Volivci vedno znova nasedejo
Prav neverjetno je, kako jim velik del volilnega telesa vedno znova naseda; kako hinavski bogati levičarski antikapitalistični sindikalisti na Prešernovem trgu ali iz mondenih središč v tropih uspejo ljudi prepričati, da jih bo samo brezpogojna in nenehna zvestoba levičarski misli pripeljala za mizo s šampanjcem in jagodami (oni, seveda, tam kot zaslužni del elite novega razreda že so); kako ljudje še kar kopljejo jamo, čeprav so že globoko v njej; kako lahko z jezikom, ki je polnokrvno infantilen ter mešanica politične propagande in patetičnosti, zapelješ ljudi v vzporedno resničnost. Nič ni tako, kot se zdi, da je, in vse je tako, kot pravijo levičarji. Tudi zato uspešno strašijo pred privatizacijo, ki naj bi jo izpeljala desnosredinska vlada, čeprav so vsa večja družbena in državna podjetja do zdaj (dokazano) prodali ravno levičarji. Licemerstvo na kvadrat. Ampak taki so levičarji: govorijo eno, delajo drugo. Dvojna merila. To imajo. Drugače jih sploh ne bi imeli.
Jože Biščak