Čudijo se Mladini, zgražajo o Mekini

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Spomnimo. Ko je v Sloveniji za razmeroma kratek čas tranzicijska levica izgubila oblast, so šli mediji in novinarji na okope in razglašali pritiske na njihovo delo ter začeli pisati na različne naslove doma in v tujini. Ko je bilo leta 2004 jasno, da bo SDS zmagala na parlamentarnih volitvah, so novinarji stavkali. Samo, da ni bilo treba poročati o zmagi.

Zato se morate vselej, ko boste slišali novinarje, da želijo ali hočejo pri svojem delu avtonomijo, takoj vprašati: Ali so avtonomijo slovenski mediji sploh kdaj imeli? Če boste slišali, da zahtevajo neodvisnost, mora takoj slediti vprašanje: Ali so bili kdaj neodvisni? Ko bodo v kakšnih trivialnih novinarskih društvih govoričili, kako se borijo za več profesionalnosti v novinarstvu, je treba takoj postaviti nasprotno vprašanje: Ali so bili ti naši družbeno-politični delavci sploh kdaj pravi profesionalci?

Madžari naprej, mi nazaj
S temi in podobnimi vprašanji se poigrava tudi poljski novinar Igor Janke v odlični knjigi Naprej, zgodbi o Viktorju Orbanu. Knjiga je relevantna tudi za slovensko okolje, saj lahko madžarsko medijsko sceno preslikamo tudi na slovenska tla. Mimogrede, knjiga se dobro bere, Orbana ne olepšuje, temveč ga prikaže realno, z vsemi padci in vzponi, z njegovimi odlikami in slabostmi. Knjiga je na Poljskem doživela velik uspeh, te dni pa je na voljo tudi njen slovenski prevod. Pri tej knjigi, ki skozi Orbanovo zgodbo govori o madžarski tranziciji, lahko vlečemo vzporednice z ostalimi vzhodnoevropskimi državami in v njej se lahko prepoznamo tudi v Sloveniji.

Pa nazaj k medijem. Ko potegnemo primerjave med madžarsko in slovensko medijsko sceno v času tranzicije in tudi danes, pridemo do presenetljivo veliko podobnosti. Kar tudi ni čudno, saj so nas v obeh državah tlačili komunisti, na Madžarskem še z dodatkom ruskih tankov.

Laž zapisana v gene
Po padcu berlinskega zidu so se na Madžarskem začeli veliki premiki na političnem in družbenem področju, razen v medijih, ki so ostali v preteklosti. Državni mediji so se demokratičnim spremembam upirali in podpirali stare oblastnike, niso doumeli novih časov, tuji lastniki, ki so relativno kmalu začeli prevzemati madžarske medije, so v medijskih hišah pustili prejšnje kadre, komunistične direktorje in urednike. Samo lastništvo torej ni kaj veliko spremenilo, v genih zapisana nagnjenost k laži je ostala v medijskih redakcijah, novinarji so lažno slikali preteklost, pri svojem delu so namerno spregledali številna dejstva in upoštevali le tista, ki so šla v njihov kontekst, na križ so orkestrirano pribijali vsakogar iz politike in družbe, ki ni izhajal iz partijskega okolja. Nove demokratične stranke niso mogle vzpostaviti lastne medijske mreže. Tudi takrat, ko je na volitvah zmagal desni politični tabor s Fideszom na čelu, so odločilne finančne in gospodarske tokove obvladovale stare strukture.

Bruselj bi aktiviral “jedrsko bombo”
Pri medijih pa sploh ni šlo toliko za Orbanovo željo po medijski nadvladi kot za zahtevo državljanov po drugačnih medijih. Fidesz je na svojem začetku imel celo veliko podporo medijev, vendar le takrat, ko je ideološko sodil v liberalni tabor. Jezno pa je bilo madžarsko ljudstvo, ki jim je bilo dovolj medijskih laži, zato so leta 2006 tudi zasedli državno madžarsko televizijo. Kasneje je tudi Orban spoznal, da brez medijskega ravnovesja in gradnje vzporedne medijske mreže ter tršo medijsko zakonodajo ne bo kos vsem starim in prenovljenim komunistom, ki so vladali v medijih in gospodarstvu. Danes kaviar levičarji pljuvajo po Orbanu zaradi njegove politike do migrantskega vprašanja, enako so počeli pred leti, ki je Fideszova koalicija sprejela novi medijski zakon. V Bruslju so bili takrat domala pred tem, da bi nad Madžarsko aktivirali “jedrsko bombo”, če se izrazimo v terminologiji, ki je ravno tačas na mizi v primeru Poljske, ki ji očitajo kršitve vladavine prava. No, pri  Poljski bi si lahko postavili  analogno vprašanje, zapisano v uvodu tega teksta: Ali je na Poljskem v preteklosti sploh bila vladavina prava? Kako je mogoče kršiti nekaj, kar ne obstaja? Tudi v Sloveniji bi hitro lahko prišli do podobnega vprašanja in odgovora.

RTV Slovenija, tovarna laži in medijskih prevar
Po razpadu Jugoslavije so tudi v Slovenijo začeli prihajati tuji medijski investitorji, ki pa s seboj niso prinesli demokratičnega naboja razvitih zahodnih demokracij. To v prvi vrsti velja za Pro Plus in njihov Pop TV in Kanala A, kjer je v programih zaznati zahodni blišč, uredniška, novinarska in vodstvena struktura pa je zelo levo od standardnega odklona. Finančna nadvlada postkomunističnega kadra, ki paradira tako na odprti sceni kakor tudi v ozadju, lahko lastniško in z oglasi iz državnih in paradržavnih firm upravlja z mediji. Vzpostavilo se je koruptivno razmerje med mediji in politiko, ko politiki za medijsko naklonjenost in medijski mir na eni ter kupovanje objav za blatenje nasprotnikov na drugi strani medijskim lastnikom dajejo velike državne posle. Hkrati pa je režim, ki upravlja in nadzira javni servis, to je RTV Slovenija, to institucijo spremenil v tovarno laži in medijskih prevar, za katero mora ljudstvo plačevati še obvezni komunikacijski davek.

Madžari se čudijo Mladini, zgražajo o Mekini
Kljub mnogoterim lastniškim in uredniškim defektom v postkomunističnih medijih pa Madžari vendarle ne premorejo primera kot je Mladina. Ko madžarskim kolegom razlagam o lastništvu Mladine in njihovem največjem lastniku KB 1909, podjetju sumljivega porekla s koreninami v udbovskem kapitalu, davčnih oazah in umazanih poslih v slovenskem zdravstvu, zaradi katerih je bilo zdravstvo dražje in bolj nedostopno, čudenju ni ne konca ne kraja. Ob pripovedi o nastopih Mladininega novinarja Mekine na preiskovalni komisiji Evropskega parlamenta o davčnih oazah in pranju denarja, kjer ni nastopil kot novinar, ampak kot zagovornik bančnega kriminala, pa čudenje že prehaja v veliko zgražanje.

Jedrska bomba. Kršenje temeljnih evropskih načel je doma tudi v Sloveniji.

Miro Petek