Maturantom je očitno koristilo, da so spomladanske mesece zaradi COVID-19 preživeli doma. Imeli so boljši uspeh kot leto prej, več jih je bilo z zlatim in diamantnim priznanjem. Zato učencem in dijakom ne bo hudega, če bo tako tudi z začetkom novega šolskega leta; skrb je povsem odveč. A kdor skrbno bere in posluša razprave, to levičarjev niti ne vznemirja preveč. Bolj se osredotočajo na socializacijo, ki je pravzaprav indoktrinacija in je s šolanjem na daljavo postala otežena. Bojijo se, da izgubljajo vpliv na mlade in na njihovo vzgojo v bodoče poslušne multikulturalistične in mavrične bojevnike. Podira se jim koncept revolucije pomembnosti v šolskem sistemu; ko se otrok izobražuje sam ali s pomočjo staršev, so poudarki (ob zahtevanem osnovnem znanju) drugje, kot je to zapisano v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, ki je nastala v času leve vlade.
Največja zmaga kulturnih marksistov je bila, da so z »dolgim pohodom skozi institucije« spremenili in prilagodili bele knjige o izobraževanju in učne načrte tako, da znanje ni več pomembno. Tudi standardi za napredovanje v višji razred ali letnik so se ves čas zniževali. Prilagajali so se sposobnostim novih državljanov, prišlekom iz dežel, kjer je povprečni inteligenčni kvocient (IQ) tudi za dva razreda standardnega odklona (SD) nižji od povprečja razvitih držav (standardni odklon za IQ je 15). Cilj tega je bil socialni inženiring, kjer so skupaj z maternim jezikom matematika, fizika in drugi naravoslovni predmeti, ki so osnova za logično sklepanje, postali drugotnega pomena, izpostavljene teme so postale okoljevarstveni aktivizem, lakota in revščina na svetu, pravice lezbijk, gejev in transspolnih, multikulturnost, krivda Evropejcev za nerazvitost tretjega sveta, zelena energija in socialna pravičnost.
Posledica tega (kar v Evropi najbolj občutijo na Švedskem, v Franciji in Veliki Britaniji) je vzgoja najmlajših v povprečneže, da bi bile razlike med njimi čim manjše. To je tipičen koncept socializma, kjer so vsi ljudje enaki v revščini. In nad temi je prosvetljena (in samooklicana) elita. Prehod od spodaj navzgor je v nasprotju s svobodnimi (kapitalističnimi) državami praktično nemogoč. Oblikovanje te elite ni posledica meritokratskih načel, ampak formalne in neformalne politične moči in vpliva v družbi, kjer so drugače misleči demonizirani. Da bi ohranili udobje in privilegije s pomočjo nevladnih organizacij in medijskega mainstreama, odvračajo pozornost od dejanskega sveta in resničnih ljudi. S to indoktrinacijo začno že v šolah, kjer je vsak poskus izstopanja z znanjem ali drugačnim pogledom v kali zatrt. Razvoj in napredek neke države s tem ni samo otežen, ampak povsem onemogočen.
Od moraliziranja, lažne socialne pravičnosti in samoponiževanja ima koristi izključno progresivna elita, medtem ko imajo od šolske selekcije in oblikovanja elite na podlagi znanja in veščin koristi vsi, tudi tisti, ki so iz različnih razlogov neuspešni. Ta meriokratska elita zna cepiti atom, raziskuje nanodelce, pošilja človeka v vesolje, izdeluje iPhone in prenosnike, s softificirano tehnologijo zna povečati proizvodnjo hrane. Da bi imeli čim več takih ljudi, mora izobraževalni sistem na mlajše generacije prenašati izključno znanje, vrednotni pogled na svet bodo izoblikovali sami. Samo na ta način gremo lahko naprej.
Ne verjamete? Vprašam vas, pomislite, katera raziskava je za odpravo lakote ali revščine pomembnejša: različnih »mirovnih inštitutov« o patriarhatu na podeželju in enakosti spolov pri kmečkih opravilih ali kakšnega tehničnega inštituta o novih in učinkovitejših načinih proizvodnje koruze in žita?
Jože Biščak