fbpx

Diletantizem na pohodu

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Pogosto lahko – tako z leve kot desne strani ideološkega spektra – poslušamo o zniževanju standardov v slovenski politiki. To je tudi eden od glavnih razlogov za zelo nizko stopnjo političnega zaupanja. In s prihodom vsakega “novega obraza” se “letvica” spusti. Novinec lahko zaradi domnevne politične neomadeževanosti dobro funkcionira v času volilne kampanje, saj mu ni mogoče očitati starih grehov, denimo prelomljenih obljub, zato lahko po mili volji razlaga, kaj vse bo storil za državo in njene ljudi (pri čemer pogosto različnim ciljnim skupinam obljublja diametralno nasprotne stvari – denimo podjetnikom nižje davke, upokojencem višje pokojnine, študentom več štipendij itd.). Vendar pa se v primeru, da zmaga na volitvah in mora potem sestaviti vlado, kmalu izkaže, da nima ustreznih resursov za to. In potem smo priča zmedi, improvizaciji in diletantizmu, ko lahko neki položaj zasede praktično prvi, ki pride mimo.

To, kar se sedaj dogaja v povezavi s sestavljanjem vlade po volilni zmagi Gibanja Svoboda, je bilo mogoče pričakovati. Ta instantna stranka, katere voditelj je pred volitvami samo trosil všečne floskule, je v kadrovskem, idejnem in organizacijskem smislu “votla in prazna”. Poleg tega je treba pri sestavi vlade zadovoljiti številne apetite. Mnogi, ki se imajo za zaslužne za zmago “svobode”, v teh dneh na veliko izstavljajo račune, saj hočejo priti do svojega “kosa pogače”. Zato je Robert Golob v vladno koalicijo vključil radikalno stranko Levica, čeprav ni za to nobene potrebe v smislu zagotavljanja parlamentarne večine, saj ima tudi brez nje dovolj glasov. Vendar gre za eno od koncesij, ki jo je primoran dati ultralevičarskim aktivnostim in nevladnikom, ki so dve leti rušili Janševo vlado. Golob si preprosto želi zagotoviti mir pred njimi. Vendar pa je s tem legitimiral levičarski ekstremizem, zaradi katerega bo utegnil imeti pri vladanju velike probleme.

Še posebej bizarno je vključevanje politikov, kot sta Marjan Šarec in Bratuškova, ki sodita med največje poražence volitev, v vlado, saj sta njuni stranki izpadli iz parlamenta. Tako postaja vladna koalicija zbor političnih luzerjev. Tisti, ki je pred dvema letoma “vrgel puško v koruzo”, pa naj bi v teh varnostno občutljivih časih postal celo obrambni minister. Na ta način je že pred nastopom mandata načeta njena legitimnost.

Zelo velika mera diletantizma
Tudi sam način sestavljanja vlade in njena personalna zasedba priča o tem, da imamo opraviti z zelo veliko mero diletantizma. Množi se število resorjev, ki bo sedaj med največjimi v Evropski uniji (čeprav je Slovenija ena najmanjših njenih članic). To je v veliki koliziji s kadrovsko podhranjenostjo teh strank; glede tega so delna izjema edino Socialni demokrati. Tako imamo ministrsko kandidatko, ki je izstopila iz te stranke, da so jo uvrstili v kvoto “svobode”. A očitno je treba nasititi veliko lačnih ust, se pravi najti zaposlitev “našim” kadrom (od propadlih politikov do njihovih podpornikov); takšnim, ki bi bili sicer bolj kot ne nezaposljivi.

Foto: STA

Tako se pojavljajo resorji v stilu “ministrstva za raziskovanje rud in izgubljanje časa” iz znamenitega stripa Alan Ford; se pravi takšni, katerih razlog za obstoj ni nikomur znan. Sem nedvomno sodi t. i. ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga bo vodil Luka Mesec. Dvomimo, da bo šlo pri tem za karkoli drugega kot za “mešanje megle”. Česa drugega omenjeni kandidat tako ali tako ni zmožen. Če so včasih iskali ljudi, ki imajo najboljše reference za vodenje določenega resorja, sedaj dobesedno “izumljajo” resorje za to, da bi se lahko določeni “zaslužni” politik okitil z nazivom ministra. Toliko o tem, da bo sedaj, ko je nastopila “svoboda”, ko je nastopil konec Janševe “diktature”, strokovnost spet dobila ustrezno veljavo.

Dr. Matevž Tomšič