To je izjavil direktor podjetja Kemis, gospod Nanut, v oddaji Tarča, ki je bila posneta po katastrofalnemu požaru na Vrhniki. Če podjetje Gorenje stoji za njim, pogorišče stoji med Vrhničani in okoličani, posledice gorenja in Gorenja pa bodo verjetno čutile tudi naslednje generacije. Ljudi in živali!
Nekateri se še dobro spominjamo obveščanja ob jedrski nesreči v Černobilu, 26. 4. 1986. Prvi so nesrečo zatajili sami komunistični »prijatelji« iz SZ. Ker je jedrski oblak veter odnesel nad Skandinavijo in ne v obratni smeri, se je informacija o povečani radioaktivnosti širila po Zahodni Evropi. Slovenija, kot del Jugoslavije, še vedno dobro vpeta v komunistično internacionalo, je bila prepričana, ali pa je hotela prepričati prebivalstvo, ki je v naravi slavilo dan OF in delavski praznik, da je kapitalistični zahod izpostavljen posledicam jedrske nesreče v Černobilu, mi pa, ker smo bili na pravi strani »radarja«, da ne rečem vetra, se bomo nesreči izognili. Žal je veter kot politika, menja smeri in posledice so zajele tudi Slovenijo, navkljub zatrjevanju dr. Čopiča, ki se je skoraj vsako uro oglašal po radiu z zagotovili, da naj solato ljudje samo malo bolj operejo (morda misleč, da je sicer ne operejo), da pa hujšega ne gre pričakovati. Kdo od nas je takrat že slišal za jod-131, cezij-137 in stroncij-90, umetne radioaktivne izotope, ki nastanejo pri cepitvi težjih jeder, bodisi pri eksplozijah atomskih bomb, bodisi pri resnih nesrečah v jedrskih reaktorjih. Jod-131 je kratkoživ izotop, katerega radioaktivnost se razpolovi v 8 dneh, radioaktivnost cezija-137 in stroncija-90 pade za polovico šele v 30 letih. Jod-131 lahko v človeškem telesu vpliva na delovanje ščitnice in posledično na celo vrsto bolezni.
Katera zdravila so med tem, ko je ljudstvo pomirjeno praznovalo socialistične praznike, uživali tisti, ki so si dali zgraditi protijedrske bunkerje že desetletja prej, seveda ne vemo. Šele leta kasneje so se pričele pojavljati tudi malo bolj resne informacije, vendar še vse v stilu, posledic ni. Nekaj let po nesreči so uradno priznali, da je černobilska nesreča prizadela tudi Slovenijo, vendar naj bi meritve in analize pokazale, »da bodo zdravstvene posledice te nesreče v Sloveniji majhne v primerjavi z drugimi tveganji sodobnega človeka«. (dr. Čopič, Razsežnosti jedrske nesreče v Černobilu). Tako so govorili in pisali v času Socialistične republike Slovenije. Podatkov o tem, kaj so pokazale analize in meritve, in ne nazadnje, kakšne so zdravstvene posledice po 30 letih, pa ne najdem nikjer. Dr. Čopič, ki je še leta 86 minimaliziral posledice Černobila, je opozarjal, da moramo na osnovi pridobljenih izkušenj graditi našo pripravljenost za morebitne nove primere.
In ker je skoraj natančno 31 let po černobilski nesreči prišlo do požara v Kemisu, se seveda same po sebi postavljajo vzporednice. Enako kot leta 1986 tudi 31 let kasneje ljudje nismo pravočasno in pravilno obveščeni. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na Cinkarno Celje, Kemiplas Dekani, Lafarge Trbovlje, kjer odgovornosti za onesnaženje in povečano število onkoloških bolnikov ne prevzema nihče. Vprašanje je, ali gre za namerno neobveščanje javnosti, kar bi bilo sprevrženo, vendar ne presenetljivo, ali pa za neznanje in malomarnost kot posledico popolne zbirokratiziranosti države, ki brez poglobljenega znanja vlada z bleferskim uradništvom, kar se je v vsej svoji bedi pokazalo v odgovoru inšpekcijskih služb, ministrice za okolje, direktorja Kemisa itd. V oddaji Tarča, ki jo je pripravila Erika Žnidaršič, smo namreč izvedeli, da inšpektorat za zdravstvo nadzoruje izvajanje odločb ARSA. Normalen človek bi verjetno pričakoval, da nadzor nad izvajanjem lastnih odločb izvaja organ, ki jih je izdal, torej konkretno ARSO sam! Kaj sicer dela Inšpektorat za zdravstvo v zvezi z zdravstveno ogroženostjo prebivalstva pri t. i. umazani industriji, nismo izvedeli. V oddaji smo videli popolno impotenco uradništva, ki je reagiralo na identičen način, kot v socialistični republiki Sloveniji, pozno, nezainteresirano, neresno, brez znanja in brez vizije, kaj in kako naprej. Nihče ni odgovoren, nihče ni ničesar vedel, direktor, ki se je v studio TV Slovenija pripeljal v delavskem kombinezonu, je bil dejansko preslikava direktorjev socialističnega planskega gospodarstva, ki je za nameček potolažil prebivalce (pa ne delajmo si iluzij, Ljubljana in Ljubljanica nista svetlobna leta oddaljeni od Vrhnike), da je v stalnem kontaktu z direktorjem Gorenja, ki 100-odstotno stoji za njim. Potolažena sem. Redkokdaj je ime tako ustrezno kot v tem primeru.
Nekaj pa smo vendarle izvedeli, gorel je atrazin. Ne bodite presenečeni, če na slovenskih spletnih straneh o atrazinu ne boste našli skoraj ničesar. Preberite tuje spletne strani. Atrazin je herbicid, ki je dokazano, kot pravijo, “kemični kastrator”. Ko je govorila ekološka izvedenka o žabcih, ni bila povsem direktna, ni nam v obraz jasno povedala, da atrazin spreminja žabce v homoseksualce, kar je dokazano s strani tujih znanstvenikov. In nedvomno smo zopet pri tem, da bi homoseksualci morali ugotoviti, s čim so jih zastrupljali, in iztožiti odškodnino. V ne tako daljni prihodnosti pa se bo »parada ponosa« verjetno pričela na Vrhniki. “Ponosni, ker ste nas zastrupili in iz nas naredili homoseksualce!!!”
Herbicidi, hormonski motilci, katerih uporaba čudežno sovpada s porastom homoseksualnosti, so seveda bili bolj uporabljani v današnji Evropi in ZDA kot v puščavskih deželah Bližnjega vzhoda. Posledično se je tukaj številčnost homoseksualcev povečala in ljudje, katerih profit izhaja iz prodaje in uporabe teh t. i. hormonskih motilcev, raje organizirajo in delijo svoj dobiček med t. i. pripadnike “tolerantnih”, “mavričnih” in ne vem kakšnih še skupin, ki od nas zahtevajo, da vsi sprejmemo način življenja ljudi, ki so jih zastrupili, in vseh, ki jih imajo očitno tudi v bodočnosti namen zastrupljati.
Koliko zakonskih parov poznate, ki so imeli težave z zanositvijo? Se vprašate, zakaj ima naenkrat toliko ljudi probleme na področju, za katerega je še nekaj deset let nazaj veljalo ravno obratno in se je bilo potrebno ščititi pred nezaželeno nosečnostjo? Posledice požara na Vrhniki bodo brez dvoma ogromne, nepopravljive, o njih pa ne boste izvedeli nič ali malo. Ljudje bodo o tem govorili po tiho, med sabo.
Še vprašanja, ki si jih ljudje upravičeno zastavljajo in nanje ni odgovora. Predsednik upravnega odbora Gasilske zveze Slovenije je Jošt Jakša, sicer zaposlen kot direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na ministrstvu za kmetijstvo, ki ga vodi Židan. Marsikaj bi imel povedati, vsaj o razvoju ribištva na kontaminiranem območju. Vendar ga ni bilo slišati, niti v eni od obeh funkcij! On je tudi podpisan pod oceno tveganja in bistveno, ali ni pri gašenju požara izpostavljal prostovoljnih gasilcev prevelikemu tveganju? Nadalje, kaj je s podjetjem Unichem, velikim donatorjem Občini Vrhnika in UKC Ljubljana, ki je le nekaj korakov naprej in je bilo uvoznik atrazina v devetdesetih letih?
Vendar, ne pozabimo, nenazadnje za Nanutom 100-odstotno stoji Franjo Bobinac. In v upravo Gorenja prihaja Žiga Debeljak, predsednik uprave Mercatorja. Da se Bobinac in Janković dobro poznata, je jasno. Ker gre za nastopače, je šport brez dvoma oder, kjer se radi postavijo na ogled. Tile trije imajo radi Rokometno zvezo Slovenije, oz. bolje povedano, radi jo vodijo. In vedno znova vidimo, da se krog tako ali drugače sklene z vedno istimi ljudmi. Ne verjamem pa, da je njihovo vodilo “Mens sana in corpore sano”, torej “zdrav duh v zdravem telesu”. V konkretnem primeru v ta krog sodijo tudi uvozniki herbicidov in tukaj vstopi minister za kmetijstvo, njegov direktor direktorata, ki je hkrati tudi predsednik Gasilske zveze Slovenije. Ti ljudje imajo ime in priimek in javnost jih pozna, četudi noben medij o njih noče poročati.
Ker, podobno kot je rekel znameniti Rhett Butler v filmu V vrtincu, »they really don’t give a damn« za ljudi in njihovo zdravje!
Lucija Šikovec Ušaj