fbpx

Dogodek na otoku (neumnih)

Jože Biščak (Foto: Demokracija)

Majhnost in omejenost, ki so jo pokazali prevladujoči mediji ob poročanju in komentiranju Blejskega strateškega forum, je šokantna, ni pa presenetljiva. Minimiziranje in banaliziranje dogodka, ki je z udeležbo presegel vsa pričakovanja in pokazal, da je številnim voditeljem držav, ki so sodelovali, zelo mar za Evropo, so v dlakocepskem iskanju kritik in patološkem sovraštvu do Janeza Janše privedli do skrajnosti; nekaj levičarskih lunatikov na Blejskem otoku, ki so na stopnišče pod cerkvijo Matere Božje razvili zastavo in protestirali proti domnevnemu fašizmu v Sloveniji, so malodane predstavili kot vrhunec foruma.

Dogajale so se mnoge pomembne in prelomne stvari. Medijski mainstream jih je bodisi namenoma prezrl, bodisi izpostavljal ljudi, ki so objokovali dejstvo, na Evropa ne želi sprejeti na tisoče Afganistancev, ki doma puščajo svoje žene in otroke ter bežijo, namesto da bi se bojevali proti diktaturi talibanov. Kakopak, bila je tudi priljubljena »večna« tema levičarjev – vladavina prava v Sloveniji. Vse skupaj začinjeno z domnevnim plazom evropskih kritik na Aleša Hojsa, ki je v Bruslju ponovil, da EU ne bo odpirala humanitarnih koridorjev in ne bo kar po tekočem traku podeljevala azila Afganistancem. To so v skupni izjavi podprli tudi notranji ministri držav, toda poudarek MSM so bile razprave levičarjev v evropskem parlamentu, njihova zvezda je postala poslanka iz vrst evropske levice Malin Björk, ki je nosila majico “Zlovenijo čutim”. To je bila sramota brez primere, nedostojna gesta evropske poslanke, kar so v teh krajih levičarji predstavili kot zaskrbljenost zaradi Slovenije.

Brez skrbi. Slovenija je v dobri kondiciji, gospodarsko je med najhitreje okrevajočimi državami EU. Precepljenost sicer ni tolikšna, kot bi si želeli, toda če se človek ne cepi izključno zaradi nasprotovanja desnosredinski vladi (in to se javnosti tako predstavlja oziroma kot izraz nezaupanja v vlado), res nima vsega urejenega v glavi. Kaj ima vlada s cepivom? Ni ga ona izdelala, naredili so ga vrhunski znanstveniki in je skoraj čudež. Zakaj bi bili torej proti? Zato v primerjavi s protivladnimi uporniki tudi klasični anticepilci, ki se bojijo vstavljanja čipov v telo z iglo, delujejo neverjetno inteligentno. Treba se je kar strinjati z Albertom Einsteinom, da sta neskončni samo vesolje in neumnost, pri čemer za vesolje ni bil povsem prepričan, da je neskončno.

Obešenjaških zarot sploh ne potrebujemo več, najnovejši modni trend levičarjev je neumnost, ki je posledica dolgoletne indoktrinacije (v izobraževalnem sistemu) in dobiva nov pomen. Do zdaj se je zdelo, da se tudi neumni zavedajo nekaterih univerzalnih racionalnih dejstev, da ne obidejo vsake logične stvari. Toda kot zdaj kaže, se je pri teh ljudeh z leti razvil neki (p)oseben sistem, način razmišljanja, ki sledi logiki navodil za sestavljanje modelov avtomobilčkov. Ameriški publicist in pisatelj J. R. Dunn pravi, da je to posledica “pravokotnega pogleda na svet”, ki deluje po načelu avtopilota in naredi, kar mu je naročeno.

Levičarji vedno najdejo razlog za svoje destruktivno početje. Najprej zanetijo požar, povzročijo škodo, z znanimi grimasami povedo, da je obstajal razlog, zakaj so to storili. Na tisoče razlogov je. Če ni drugega, se zatečejo k boju proti rasizmu. Najpomembnejše je, da si dobesedno izmislijo razlog. Sledijo temu, ne racionalni razlagi. Razlika je le v obsegu, pravi Dunn in se vpraša: “Če je ena nenormalnost dovolj slaba, razmislite, kaj lahko naredi vod ali bataljon?” Vsi in vsak bi imel svoje razloge: to je zanje edino, kar šteje, in temu konceptu sledijo do konca (skupaj z medijskim mainstreamom) ne glede na posledice. Vsako uničenje gre v prid progresivnemu gibanju; tudi mrtvi zaradi kitajskega virusa so zanje opravičljiv razlog za sabotiranje vladnih ukrepov, kaj šele sramotenje Slovenije pred svetom.

Zaskrbljene in omamljene lutke, ki se delajo, da bodo svet popeljale v boljši jutri, so samo – lutke. A nevarne. Na koncu odgovorne za škodo, ki jo povzročajo, zato jih je treba na neki način ustaviti, da ne bomo nekoč z bregov nemočno gledali reke krvi.

Jože Biščak