Dolga senca Dražgoš – odpovejte to neslavno dejanje. Še je čas do nedelje

Te dni, med 1. in 11. januarjem, se spominjamo težkih dni, ki so jih preživljali pred osemdesetimi leti prebivalci Dražgoš. Bila je vojna in dežela je ječala pod okupatorjevim škornjem. Ljudi, osumljene nasprotovanja diktatorskemu režimu, so zapirali, pošiljali v taborišča ali celo po kratkem postopku streljali kot talce ali podpornike partizanskega gibanja. Za prebivalstvo na deželi je bila velika umetnost narediti “špagat” med strogim očesom okupatorja in partizani, ki so se pod krinko osvobodilnega boja zbirali po gozdovih in zahtevali, predvsem od kmetov, da jih oskrbujejo s hrano. To oskrbovanje partizanov je bilo zelo nevarno in se je moralo odvijati v popolni tajnosti, da ne bi okupator tega opazil. Sicer se je za prizadete slabo končalo.

Leta 1977 je izšla knjiga NARODNOOSVOBODILNA VOJNA NA SLOVENSKEM 1941–1945. Ker sem želel več vedeti o tako imenovani osvobodilni vojni, sem jo uvrstil v mojo knjižno zbirko. Na osnovi tega, kar sem se o tej temi naučil v šoli in slišal od ljudi, pa tudi zaradi lastnih izkušenj z revolucijo, sem se lotil knjige z mojo radovednostjo in zadržanostjo istočasno.

Na strani 201 sem našel poglavje Obrambni boj v Dražgošah in zadušitev gorenjske vstaje. Po branju dobrih pet strani dolgega poročila sem bil zgrožen. Nisem mogel verjeti, da so bili partizani kaj takšnega sposobni narediti. Cankarjev bataljon pod poveljstvom komandanta je enostavno vdrl v vas, se tam nastanil in partizani so se obnašali tako vpadljivo, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavil sovražnik, ki je bil že v dolini vpleten v razne partizanske napade.

Posledice partizanske “obrambe” so bile znane vnaprej
Že ob prihodu v Dražgoše so partizani 1.  januarja priredili veliko zborovanje v Sokolskem domu, kjer so vaščani prvič slišali partizanske pesmi. V knjigi piše, da se je vest o “dražgoški republiki” razširila po vsej Gorenjski in 4. januarja naj bi prišlo v Dražgoše mnogo ljudi iz vasi v Selški dolini. Že tukaj se opazi lažnivo ali vsaj netočno poročanje o dogodkih v Dražgošah. Po eni strani pišejo, da se je vest o “dražgoški republiki” razširila po vsej Gorenjski, na drugem mestu pa istočasno pišejo o ovaduhih, ki bi naj obveščali Nemce. Če se je vest širila po vsej Gorenjski, čemu bi služili potem še ovaduhi? Vmes je prišel iz Kranja v Dražgoše tudi član pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko Alojz Kobe, da bi se s štabom pogovorili o nadaljnjem ravnanju. Se pravi, da je bilo vse že prej dogovorjeno. Neki drugi vir omenja Alojza Kobeta kot politkomisarja Cankarjevega bataljona.

V poročilu se Dražgoše omenjajo, kot “mala osvobojena vas”. Kakšnen sarkazem. Pred prihodom partizanov je vas živela v miru in brez nekih vidnih pritiskov. Ko so prišli partizani, je to za vas pomenilo pogubo. Čeprav so vaščani rotili partizane, naj zapustijo vas in da jim bodo dostavljali hrano v njihova skrivališča, so partizani vztrajali v vasi in zagotavljali vaščanom, da jih bodo branili. Če bi partizani to resno mislili, bi utrdili obrambo pred vasjo, da ne bi ogrožali vaščanov in stavb. Ampak ne, partizani so za zaklonišča izbrali njihove hiše in stavbe. Tako so bile posledice takšne obrambe že vnaprej znane.

Podrobnosti o poteku bojev do 11. januarja ne bom opisoval, ker je to vse splošno znano. O koncu operacij je najzgovornejši sledeči odstavek iz knjige, res ni povzet iz Pavlihe: “Zaradi junaške obrambe levega krila Na pečeh, zlasti bataljonske rezerve, si je bataljon pridobil čas za umik, tako da se je ob mraku umaknil brez žrtev in zmagovito končal svoj tridnevni boj.”

Epilog:
Se vsi tisti, ki prihajate leto za letom, letos bo to 9. januar, v Dražgoše na demonstracijo komunistične surovosti in brezobzirnosti v imenu revolucije, zavedate, kaj s tem počnete? Da vaščanom odpirate stare boleče rane, da jim ne dovolite, da bi svoje mrtve dostojno pokopali na pokopališču in jih enkrat za vselej pustili v miru počivati. Vam je neka zlagana ideologija, ki jo hodite častit v Dražgoše, pomembnejša kot čast Dražgoščanov? Vas morajo res vaščani enkrat pričakati z vilami in kosami, da se boste streznili? Kje je sedaj tisti vaš slogan: “Ne brigajmo se za preteklost, zrimo v prihodnost.” Kakšna prihodnost pa je to, ki je posejana s kostmi? Dajmo jih že enkrat pospravit. Saj ste udeleženci v glavnem mlajši ljudje. Zakaj se bremenite brez potrebe z grehi svojih prednikov. Zavedajte se, da razpihovanje sovraštva prinese samo nesrečo. Postanite radovedni in poglejte neobremenjeno nazaj in trezno razmislite o stvareh, ki so pestile naš narod. Razmislite, kaj boste povedali svojim otrokom. Želite tudi njim, da bodo nalagani kot vi?

ZB NOB Škofja Loka, odpovejte to neslavno dejanje. Še je čas do nedelje.

Franci Kindlhofer