V teh dneh se spominjamo slovesa od očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika, ki nas je zapustil januarja 2003. V petek, 10. januarja 2020, je seniorska organizacija Slovenske demokratske stranke že drugič zapored organizirala spominski dogodek pred hramom slovenske demokracije. Ta dogodek po svoji obliki spominja na tistega v Pragi, kjer se Čehi s hvaležnostjo in ponosom spominjajo velikega demokrata in prvega češkega predsednika po padcu komunizma Vaclava Havla. Oba velikana sta zaznamovala epohalne zgodovinske procese pred tremi desetletji in več.
Pred poldrugim letom so v Evropskem parlamentu z najvišjimi častmi odprli konferenčno dvorano in jo poimenovali po dr. Jožetu Pučniku. Na simbolni ravni so s tem Pučnika postavili v vrsto drugih velikih evropskih politikov in državnikov, kot so Konrad Adenauer, Robert Schumann, De Gasperi in drugi. Poznamo življenjske zgodbe mnogih od njih, a tako unikatne, kot jo je spisalo življenje Jožeta Pučnika, nima nobeden od njih. Nihče ni prehodil tako trnove politične poti kot Pučnik, ki je bil zaradi svobodomiselnosti in kritičnosti preganjan že v gimnazijskih letih. Zaradi svojega delovanja, predvsem kritičnega pisanja o komunističnem režimu, je bil dvakrat obsojen in zaprt, tudi v samici, ter mučen. Razmere so ga prisilile v odhod v tujino, kjer je ponovno doštudiral in si ustvaril akademsko kariero v Nemčiji, od koder se je vrnil v prelomnem pomladnem času demokratizacije in slovenske osamosvojitve. S svojim angažmajem v slovenski politični pomladi je odločilno vplival na temeljne odločitve, ki so botrovale oblikovanju samostojne slovenske države.
Tako kot Havel tudi Pučnik ni prepričeval množic s pozicije oblasti, medijske moči ali na podlagi kakšnega drugega prvorazrednega privilegija. Je pa s svojo karizmatičnostjo, predvsem pa z iskrenostjo in resnicoljubnim odnosom do vsakega in vsega, ohranjal visok ugled in spoštovanje, celo med nekaterimi njegovimi nasprotniki. Ne sicer med vsemi: spomnimo se samo nekega intervjuja na RTV konec devetdesetih, ko ga je grobo napadel nek ekstremist, on pa je stoično odgovoril: “Ja, to gre pač v kontekst politike …“, nato pa prizadeto dodal “…toda vprašam vas, komu sem jaz kaj hudega naredil …“. Ni se maščeval niti tistim, ki so mu z zaporom ukradli devet let življenja in ga praktično izgnali iz domovine. Zavračal je osebne maščevalne spopade; hotel je le sistemske spremembe, da bi se njegova izkušnja ne ponovila pri komu drugemu. Ta želja, kot smo videli v procesu Patria, se mu ni izpolnila. A kakorkoli, dr. Jože Pučnik je bil moralna veličina in ostaja zgled za nas tudi v prihodnje.
Križev pot v Hudo jamo
Naj še posebej opozorim na sočutje dr. Jožeta Pučnika, ki bo ostalo za vedno vtkano v enega najpogumnejših poskusov soočanja Slovencev s temnimi poglavji lastne preteklosti. Še posebej si je za to prizadeval kot vodja parlamentarne raziskovalne komisije o povojnih množičnih pobojih v parlamentarnem mandatu 1992 – 1996. Gradivo t.i. Pučnikove komisije, ki ga je delno objavil Inštitut dr. Jožeta Pučnika in zaradi različnih pravnih omejitev žal ni dostopno v celoti, rekonstruira dogodke, procese, dejanja in vloge posameznikov ter funkcioniranje totalitarnega sistema. Jasno pokaže tudi razcepljenost slovenske politike po osamosvojitvi in očitno nesposobnost večine njenega levega pola, da sprejme zgodovinsko resnico. Dr. Jože Pučnik je z vodenjem parlamentarne preiskovalne komisije opravil velikansko delo. O tem smo se prepričali tudi raziskovalci Študijskega centra za narodno spravo. Šele z vpogledom v celotni arhiv komisije je moč zaznati veličino in pomembnost dela, ki ga je dr. Pučnik opravil kot gonilna sila te komisije. Nešteto pisem podpore in vzpodbudnih besed o potrebnosti dela komisije mu je gotovo dajalo motivacijo za delo. Na desetine fasciklov priča o tragiki povojnega dogajanja v obliki pričevanj žrtev in zaslišanj domnevnih storilcev. Tako je med drugim že leta 1993 nekdo v pismu Pučniku opisal podrobnosti križevega pota ljudi, ki so jih gnali na morišče v Hudo Jamo.
Pogrešal je več državljanskega poguma
Spoznavanje ter raziskovanje sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v nedemokratičnem režimu je Pučnika za vedno zaznamovalo. Prišel je do spoznanja, da v demokratični državi državljani odločajo o tem, kaj naj počne politika. Na Slovenskem pa je premalo pritiska neodvisne civilne družbe na politične in državne ustanove. Pučnik je zato postavil tezo o poškodovanosti mentalitet. To je rezultat dolgoletnega bivanja v totalitarnem vzorcu in izpostavljanju posameznika politični indoktrinaciji. Ljudje sčasoma postanejo odvisne, negotove osebnosti; ostanejo nezreli, zato potrebujejo nekoga, ki jih vodi, zato mu služijo, ga ubogajo, se mu udinjajo. Totalitarizem ne prenese zrelih, odraslih, nekonformističnih, avtonomnih osebnosti. Slovenska tranzicija je zaznamovana s tem dejstvom. Pučnik je v svojih kasnejših nastopih pogrešal več državljanskega poguma, več kritike in protestov proti totalitarnim refleksom. Ugotavljal je, da disidentov ni več. Namesto tega obstajajo pasivni državljani, ki so bolj naklonjeni patološkemu vedenju. In temu sledi (patološka) politika. V zrelih in utrjenih demokracijah bi težko našli poteze, primerljive s podeljevanjem visoke nagrade šefu tajne politične policije v totalitarnem režimu. Patološko se zdi, če se dvajset let po padcu sistema, ki je bil utemeljen na kršitvah in ogrožanju temeljnih človekovih pravic, poimenuje ulica po njegovem vodji, po krvavem diktatorju. Zato je Pučnik poudarjal, da Slovenci potrebujemo demokratično prenovo na ravni politične kulture. Potrebujemo normalnost. A ta ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi akterji, ki sooblikujemo politično in siceršnjo stvarnost, moramo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva. Potem bo možnosti, da se ponovi temna stran narodove zgodovine, mnogo manj.
Jože Pučnik je bil človek velikih zgodovinskih odločitev. Ni bil le odličen politik, ki bi se odzival na znamenja časov. Bil je eden redkih, ki je odlično anticipiral oz. predpostavljal razplet dogodkov. Bil je človek vizije, ki je v prelomnih trenutkih slovenske zgodovine videl bistveno dlje kot drugi.
Še preden je formalno prevzel vodenje Demosa – demokratične opozicije Slovenije, je postavil tezo, da Beograd uničuje gospodarsko substanco Slovenije in da se moramo Slovenci rešiti iz tega primeža. To je bilo močno sporočilo slovenski javnosti, ki je konec osemdesetih vse bolj razmišljala o samostojni demokratični prihodnosti. Rezultat tega je bil plebiscit o samostojnosti, ki ga je prav Pučnik po posvetu in odločitvi v Poljčah prvi javno napovedal na Ptuju novembra 1990.
Nedvomno je bil Pučnik odločilen akter v obeh velikih slovenskih zgodbah, katerih tridesetletnici bomo praznovali letos: pri aprilski zmagi Demosa, ki ga je vodil (odprto ostaja vprašanje, koliko so bile te prve post-komunistične demokratične volitve poštene) in pri decembrskem plebiscitu o samostojnosti.
Seveda pa vloga in pomen Pučnikovega dela in misli daleč presegata ta dva – letos aktualna – mejnika v novejši slovenski zgodovini. Pučnik je bil človek, ki je od svojih mladih let do svojega prezgodnjega slovesa pogumno gradil slovensko demokracijo. Zato je prav, da ta spominski dogodek ostane tak, kot je zamišljen, tu pred hramom slovenske demokracije. Naj nas opominja, da si moramo za demokracijo nenehno prizadevati in da je pot do demokratične politične kulture na Slovenskem, kot si jo je zamislil in želel Jože Pučnik, še trpka in dolga. A zmogli bomo.
dr. Andreja Valič Zver