fbpx

Dr. Jože Pučnik bi bil zgrožen!

Odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec (Foto: Demokracija)

Mineva dvajset let od prezgodnje smrti dr. Jožeta Pučnika, ki je pomembno zaznamoval novejšo slovensko zgodovino. Njegovo življenje je bilo, kot sem zapisal sredi januarja 2003, življenje pokončnega človeka, ki je vedno stal za svojimi razmišljanji, besedami in dejanji. Za partijo je postal moteč, ko je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja postal sodelavec Revije 57. Sistem je poskušal spreminjati od znotraj. Zaradi nekaterih za takratno oblast neprimernih člankov je bil obtožen »kaznivega dejanja združevanja zoper ljudstvo in državo in kaznivega dejanja sovražne propagande«. Obsojen je bil na devet let strogega zapora. Odsedel jih je pet. Kot je sam kasneje pripovedoval, je bil režim v zaporu »svinjski«, pogosto so ga poniževali in pretepali. Iz zapora bi lahko pobegnil, vendar je raje pomagal sojetniku, zaradi česar je bil deležen še hujših »batin«. Ko so ga izpustili iz zapora, je začel sodelovati z revijo Perspektive. Zaradi člankov, kot so Iz oči v oči, Prijateljski intervju in O dilemah našega kmetijstva, so ga znova aretirali in za dve leti zaprli. Leta 1966 je bil izpuščen. Ker v Sloveniji ni dobil službe, je odšel v Nemčijo. Komunistična oblast je njegovo diplomo »izgubila«, zato je moral v Nemčiji znova študirati.

V začetku sedemdesetih let je doktoriral in postal profesor na Univerzi v Lünenburgu. Pučnik se je začel v Slovenijo vračati sredi osemdesetih let. Postal je sodelavec Nove revije. Oblast je spet »motil« s svojimi kritičnimi članki. Bil je eden glavnih piscev znamenite 57. številke Nove revijePrispevki za slovenski nacionalni program, za katero je napisal članek Politični sistem civilne družbe. Znova je bil skupaj s sodelavci deležen pritiskov oblasti. V Novi reviji št. 63/64 je v članku Dvoje temeljnih zahtev zahteval suverenost Slovenije in ustanavljanje političnih strank. Pučnik je bil eden od ustanoviteljev Socialdemokratske zveze Slovenije. Kasneje je postal njen predsednik. Zaradi svojega oporečništva, velikega ugleda ter odločnih in jasnih stališč (»opozicija naj jasno in odločno pove svoje zahteve«) je postal predsednik Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS. Kot tak je na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni spomladi 1990 kandidiral za predsednika predsedstva Republike Slovenije. V času predvolilne kampanje (in tudi kasneje) je postal simbol Demosa, saj je predstavljal njegov program in glavne zahteve. Kljub neuspehu na volitvah, kjer ga je premagal (?) zadnji šef partije,  je Pučnik kot predsednik Demosa ohranil velik vpliv.

Bil je eden tistih, ki so odločilno pripomogli, da smo imeli Slovenci plebiscit, na katerem smo se odločili za samostojno pot. Prvo demokratično izvoljeno (Demosovo) vlado je vseskozi odločno usmerjal in spodbujal, da je uspešno izpeljala osamosvojitev. Leta 1993 je prepustil vodenje SDSS (danes SDS) Janezu Janši. Kot poslanec je v naslednjih letih opozarjal na stranpoti tranzicije. Zavzemal se je za pravice malih ljudi, za pravice ponižanih in razžaljenih. Do leta 1996 je vodil parlamentarno preiskovalno komisijo za povojne množične poboje. V drugi polovici devetdesetih let se je umaknil iz aktivne politike, še vedno pa je s svojimi razmišljanji in analizami sodeloval v slovenskem političnem prostoru. Zanimala ga je prihodnost Slovenije in njena modernizacija. O tem je govoril tudi v svojem zadnjem intervjuju, ki ga je dal avtorju teh vrstic septembra 2002. V njem je izrazil prepričanje, da bo z odhodom Milana Kučana s predsedniškega položaja in s povečanim prihodom tujega kapitala v Slovenijo zmanjšal »pomen organiziranih skupin paradržave«. Med drugim je dejal: »Zaradi teh politično-gospodarskih klik paradržave, ki so se perfidno razglasile za nosilce ‘nacionalnega interesa’, zaostajamo v procesu modernizacije in ogrožamo s tem tudi ekonomski temelj naroda.«

Ko sem štirinajst dni pred njegovo smrtjo (11. januarja 2003) govoril z njim po telefonu, je bil močno razočaran, ker na takratnih predsedniških volitvah ni uspelo zmagati pomladni kandidatki Barbari Brezigar, ampak je zmagal predstavnik tranzicijske levice, takratni premier Janez Drnovšek. Kako razočaran, zgrožen bi bil šele danes, če bi bil še živ, ko bi videl, da tranzicijska levica znova obvladuje vse tri veje oblasti (zakonodajno, izvršilno in sodno) in da so pod sedanjo socialistično oblastjo z vojaškimi (državnimi) častmi pokopali celo nekdanjega šefa zloglasne Udbe …

dr. Metod Berlec