Vsako leto napišem kaj o Dražgošah in vedno bolj neokusnih ekscesih, ki jih tam vzganjajo ustvarjalci slovenskega javnega mnenja. Tokrat se bom manj posvetil prireditvi sami, saj je z različnimi akterji vsako leto približno isto bultsocialistična in se posvetil enemu od glavnih akterjev – socialnim demokratom.
Pa vendarle naj najprej vseeno povem kaj o romarjih v Dražgoše. Če dobro pomislite, je dražgoška elita slovenski Hollywood. Skupina privilegirancev, ki imajo vse kar kapitalistično življenje ponuja, zato so – večinoma nepotistično – zlezli že tako daleč po Maslowi hierarhiji potreb, da se jim zdi, da lahko z vrha gledajo dol na nas smrtnike in nam govorijo kako moramo živeti – pa ne le koga moramo voliti, tudi to katere tuje države so nam lahko všečne, kakšno glasbo lahko poslušamo, do katere mere se lahko svobodno izražamo, kako se moramo počutiti do okoljske problematike, kaj si moramo misliti o posvajanju za homoseksualce in kako moramo razmišljati o globalni ekonomiji.
Tako kot se Leonardo DiCaprio, Angelina Jolie in Tom Hanks po bleščečih prireditvah vkrcajo v svoje zasebna letala in odletijo v Cannes, naši socialisti posadijo dobro rejene riti v Mercedese in BMW-je ter se odpeljejo nazaj v prestižne predele Ljubljane in gorenjskih turističnih biserov. Oboji pa vam solijo pamet o tem kako je treba uporabljati javni prevoz in zakaj je absolutno nujno, da vedno večji delež svoje plače namenite za zeleno utopijo. No, to leto pa so naši razsvetljenci prvič zopet postali revolucionarji stare šole – revolucionarji, ki bi radi spreminjali politično-ekonomski sistem. In na sredini tega slovenskega FARC-a najdemo socialne demokrate. Koalicijsko stranko, ki se proglaša za levo do levo-sredinsko. Stranka, ki je prisiljena igrati dvojno vlogo revolucionarjev, ki bi vrgli establišment, hkrati pa so sami ključni del establišmenta.
SD ohranjajo pajdaško različico kapitalizma
Saj jih razumem. Politika je pač kurba, politiki pa – če želijo ugajati specifični bazi – morajo požreti vso čast, racionalnost in splošno dobro ime v širši družbi, ki so ga morda nekoč imeli. Socialni demokrati so pametni. Vedo, da je bazen njihovih volivcev v resnici mlakuža skrajnih kolektivistov, zavistnežev, partijskih aparatčikov in revolucionarjev. Zato so Dražgoše njihova vsakoletna pred-predvolilna kampanja – za vsak primer, če bo vsakokratnemu novemu obrazu spodletelo in se bo treba na hitro parazitsko priklopiti na novega. A hkrati imajo kot reformirani komunisti vlogo tiste stranke, ki silam jugoslovanske kontinuitete zagotavlja oblast – tam so skoraj neprekinjeno že desetletje. Poleg še bolj zimzelenega DeSUS-a edina preživela ‘oldboys’ stranka v vladi. Vse slabe stvari, ki so se zgodile od leta 2009 do 2019 so tudi posledica njihovega delovanja.
Za nas libertarne pragmatike je tisto iz oddelka “slabo” predvsem splošna stagnacija življenjskega standarda, gospodarska rast, ki se pretaplja le v socialne transferje in korupcijo, namesto razvoj in naravno rast plač, absolutni moratorij na reforme, ki bodo potrebne za preprečitev finančne in demografske katastrofe čez deset let, v večni Drnovškov gradualizem zamrznjen trg, ki je zaradi tega povsem nefunkcionalen in odvisen zlorabljen s strani velikih državnih igralcev. Za obiskovalce Dražgoš pa je slabo, da smo še zmeraj v kapitalizmu in da je stranka SD del ustroja, ki kapitalizem (čeprav našo skrotovičeno pajdaško različico) ohranja na oblasti. Zato jih tisti najbolj radikalni ljudje, ki zahajajo na Dražgoše, ne marajo. Tisti si želijo revolucijo in spremembo sistema. Zato zagovarjajo stranko Levica. Ervin Fritz, Dušan Šinigoj, Slavoj Žižek, trije tako različni ljudje so našli skupni cilj in skupno orodje za dosego tega cilja – stranko Levica. Ta se vsaj ne pretvarja in odkrito pove, da si želi točno tisto kar Ervin Fritz govori.
Glavni grabežljivci so bili rdeči direktorji
Svet, ki ga riše Fritz, je svet alternativne resničnosti: Svet, kjer jugoslovansko podedovana “družbena lastnina” obstaja kot neka plemenska zakladnica iz katere smo jemali vsi, dokler ni prišel “kapitalist” in nam jo ukradel. Svet, kjer državnih družb niso ‘zafurali’ rdeči direktorji, ampak so bile “razprodane tujim in domačim grabežljivcem”. Morda ne more razumeti kompleksne slike tranzicijskega ropa, morda si ga ne upa, glede na to, da ga je veliko “domačih grabežljivcev” poslušalo v občinstvu. Če je res dovolj naiven, da pač ne razume, potem je razumljivo, da stranko Levica (ki ima podoben pogled na svet) vidi kot stranko delavstva, čeprav podatki kažejo, da je to stranka, ki jo volijo razvajeni bogati smrkavci – največjo bero glasov so paradoksalno pobrali v bogatih volilnih okrajih. Da neomarksisti niso predstavniki delavstva, so pred kratkim zelo jasno povedali Britanci.
A najzanimiveje je bilo, ko je umetnik povedal, da je bila osamosvojitev kontrarevolucija kapitalizma. S tem je morda po pomoti namignil, kaj je bila v resnici intimna opcija Kučanove stranke demokratične prenove – socialistična republika Slovenija. Če bi bila v okviru federacije, konfederacije ali samostojna je nepomembno. Tako leta 1945, 1991, kot danes, socialistom ni nikoli šlo za bitko nekega naroda za samostojnost, ampak za internacionalni socializem. Ekonomsko-politični sistem, ne narod. Ironično je, da ima pesnik prav. Gibanje za neodvisnost ni bilo le gibanje za samostojno državo, ampak gibanje za spremembo političnega in ekonomskega sistema. Iz planskega socializma v liberalni kapitalizem. Kot v vseh takratnih komunističnih državah po Evropi. Dušan Šinigoj, zadnji predsednik Socialistične Republike Slovenije, se s tem ne strinja – po njegovem je šlo le za samostojnost, da pa gre za spremembo socialističnega sistema pa nam nihče ni povedal. Lepo, da je Ervin Fritz vendarle jasno in glasno priznal, da je šlo tudi za revolucijo kapitalizma. A je hkrati kapitalizem predstavil kot kak skrajno levi aktivistični študent prvega letnika zgodovine lezbične umetnosti na Berkley-ju. Z ramo ob rami s tovariši iz Levice.
Podjetniki, ki ustvarjajo dobičke, so naravni sovražniki
Socialni demokrati pa so bili tudi tam. To je tudi njihovo praznovanje – praznovanje bitke, ki je (zopet v alternativni resničnosti) za nekatere pomenila začetek konca druge svetovne vojne ne pa partizansko različico majevskega žrtvovanja devic bogovom vojne, kot je bila v resnici. In ti tovariši revolucije, ponosni potomci tistih ruskih nastavljencev, ki so takrat vkorakali v Ljubljano morajo zdaj od drugih tovarišev poslušati, da ima slovenski parlamentarizem stranko, ki še bolj zvesto sledi načelom revolucije od njih. Še več – na tiho jim je Fritz in s tem tisti, ki so ga tja postavili – povedal, da so neustrezni. V Dražgošah zbrani jugonostalgični pohodniki, bivši direktorji TOZDov in SOZDov so se spraševali, zakaj kapitalizem še ni padel in kdaj bodo lahko zopet začeli plansko upravljati. Zakaj še nimajo socializma, če pa že imajo stranko SD na oblasti?!
In tako kot so oni očitajoče strmeli v SD-jevce, in zaljubljeno v Levico, lahko SD-ju isto godljo naredimo tudi mi – ljudje, ki nam je bil kapitalizem vedno intimna opcija. Tisti, ki smo izvedli “kapitalistično kontrarevolucijo”. Saj je stranka SD stranka, ki v Vladi RS zastopa vse nas, ne le svoje volivce. Pod njeno kontrolo so tako pomembna državotvorna ministrstva kot so ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake(!) možnosti. Odločitve njihovih funkcionarjev vplivajo na življenja vseh nas. Zato je povsem na mestu, če to stranko borcev za proletariat novinarji v bodočih vročih mesecih, ko se bodo očitno na novo mešale karte zasujejo z vprašanji kot recimo:
Si res želite živeti v liberalno kapitalistični državi, članici liberalno kapitalistične unije, katere osnovni namen ni bil “antifašistični boj”, kot radi poudarjate vi, ampak skozi sinergijo Evropske skupnosti za premog in jeklo – prababico EU- želja po optimizaciji dobičkov? Si res želite biti del takšne države in unije ali samo čakate na trenutek, da bodo razmere za revolucijo zopet prave, kot tista tovarišica, ki je na Kongresnem trgu stavkala z napisom “danes zahtevamo, jutri bomo vzeli”? Hodite namreč na proslave, kjer si ljudje želijo spremembo sistema, vaši državni sekretarji na tviterju lepijo tvite kot so “tvornice radnicima”, na vsakem koraku napadate kapitalizem in ljudi posiljujete s preživetimi zadružno-kooperativno-kolhozniškimi koncepti, ki jih predstavljate kot alternativo kapitalistični borbi za dobiček. Ko smo že pri kapitalizmu – eden od leitmotivov vaših kampanj je demonizacija dobičkov in stremenje po pravični porazdelitvi le tega. So podjetniki, ki ustvarjajo dobiček, vaši naravni sovražniki? Vaša retorika namiguje, da ste …
Hinavci, da jih ni večjih
Podobno kot geriatriki v Dražgošah, se včasih v vladi hudujete, da nam tujci določajo kaj smemo in česar ne smemo. Kažete tendence po sabotaži vpliva EU in mednarodne skupnosti na Slovenijo – tako s sistemsko sabotažo privatizacije, hujskanju k nesprejemanju mednarodnih zavez, kot pri zadnjih poskusih, da bi iz ustave izbrisali fiskalno pravilo. V tem mandatu, ko je pravosodje v državi pod vašim nadzorom se je Vrhovno sodišče odločilo, da bo upoštevalo le tiste določbe ESČP, ki so mu všeč, ostale pa ne. Ravno pred kratkim je vaš podmladek zvezo NATO – katerega del smo Slovenci na podlagi volje ljudstva – označil za teroristično organizacijo. Si res želite biti del mednarodnega sveta in zavez, ki jih tako povezovanje prinaša?
Hinavščina, ki se jo greste vi je večja od hinavščine kvaziliberalcev preostanka vladne koalicije – ti le sledijo zdrsu evropskih ALDE liberalcev v nek čuden na daljši rok neobstojen koktejl prostih trgov, velike države in kolektivizma. V tem bazenu bi radi plavali tudi vi – a ne smete, saj ste vi že zdavnaj zajahali revolucionarni duh Dražgošanov, ki si želijo prevrat sistema. Zato naj bo leto 2020 tisto, ko bomo kaviar socialistom iz SD postavili ključno vprašanje – kaj za hudiča je zadnja postaja vaše politike? Trdi državno-planski ekonomski socializem in groteskni psevdoantifašistični kulturkampf namreč ne gredo skupaj s sodobno Evropo in globalnim kapitalističnim sistemom.
Mitja Iršič