fbpx

Fašistične metode: Mussolini v Milanu, Jenull v Ljubljani

Kolumnist Davorin Kopše

Fašizem se je razvil iz teženj po oblasti in zanikanja pravice do drugačnega mišljenja. Pot se začne z razširjanjem populističnih parol. V njih ne najdemo idej, ki bi zagotavljal mirno in ustvarjalno sobivanje različno mislečih, ampak nasprotno. Fašizem išče sovražnike, ki naj bi bili krivi za vse pomanjkljivosti v družbi. Je torej mestoma perfiden (potuhnjeno dvoličen), večinoma pa nasilno vsiljiv. Ko se tovrsten pristop povzpne na oblast, govorimo o totalitarizmu. Ta je enako svojstven komunizmu, nacizmu in fašizmu, pojavlja pa se tudi v nekaterih drugih oblikah, ki izražajo odnos do vere, rase ali drugih okoliščin.

Ko je fašizem na oblasti, izkorišča državno moč in uveljavlja trde prijeme za prevlado manjšine nad večino. Taktika je ves čas ista, da bi se najprej z nasiljem povzpeli na oblast, nato pa bi se z istimi sredstvi na oblasti utrdili. Totalitarizem poznamo že od prej, fašizem pa je izumil Italijan Benito Mussolini. Sicer je bil novinar, politično pa je najprej deloval v socialistični stranki, kjer je pobral mnoge totalitarne vzvode za svoje fašistične ideje in težnje.

Fašizem kot gibanje promovira idejo prisilno monolitno organiziranega naroda pod nadzorom avtokratskega vladarja. Beseda fašizem izhaja iz besede »fascio«, ki pomeni snop, kar ponazarja skupino ljudi. Mussolini je prvič zbral svoje privržence 23. marca leta 1919 na trgu Piazza San Sepolcro v Milanu. Tam so sprejeli zavezo, da bodo na kakršen koli način sabotirali kandidature pripadnikov drugih političnih strank.

Oris razvoja fašizma
Mussolini je bil prepričan, da je demokracija neuspešen sistem. Menil je, da sta svoboda izražanja in svoboda strank lažna. Rešitev je videl v uveljavljanju moči države, s pomočjo katere naj fašizem ohranja svoj vpliv. Sredstvo fašizma za nadvlado je torej država in njena prisila, razredna zavest pa je njihov sovražnik. Narod povzdiguje nad delitev družbe na razrede. Ljudem dopoveduje, da je brezkompromisnost pogoj za svobodo posameznika in naroda. Na ta način fašizem koncentrira svojo moč, kar je zelo podobno komunizmu z značilnostjo enopartijskega sistema, ki naj bi vodil k enakosti in sreči (brezrazredna družba).

Fašistični režimi imajo močno centralizirano državo ali nacionalno vlado, ki si prizadeva za popoln nadzor nad vsemi glavnimi deli družbe. Posamezniki se morajo odreči svojim zasebnim potrebam in pravicam, da bi služili potrebam celotne družbe, ki jo predstavlja fašistična država.

Ko se fašizem opredeli do prevlade za vsako ceno, se zateka k nasilju, s katerim naj bi zagotovili narodno enotnost. To je seveda oksimoron, kar je bilo v samem procesu njihovega delovanja dokazano. Izključevanje ne more zagotoviti enotnosti. Podlaga delovanja je bila ena sama; z nasiljem se je treba znebiti vsega, kar bi lahko oviralo njihov model državne ureditve. Fašizem je na ta način jemal svobodo posameznika, to pa je ljudi delilo in med njimi krepilo sovraštvo. Akcije je rodila reakcijo, s tem pa opustošenje in žrtve.

Mnogi fašizem razumejo kot desno politično opredelitev
Danes precejšnji del javnosti v Sloveniji zaradi medijskih trobil razume fašizem kot desno politično opredelitev. Tako je učil tudi šolski sistem komunistične Jugoslavije. Komunizem je imel za to seveda močne razloge, saj je želel zabrisati svojo sorodnost s fašizmom. Tega zavajanja se  poslužujejo tudi današnji zagovorniki fašističnih metod. V Sloveniji jih srečamo kot posameznike, nekateri se združujejo v skupine, ki so za zdaj verbalno agresivne, drugi pa to demonstrirajo v obliki nesmiselnih zahtev na uličnih protestih. Slednji imajo močno podporo levičarske politike v snopu (fascio) KUL.

Mussolini v Milanu, Jenull v Ljubljani
Mussolinijev fašizem se je torej začel na milanskih ulicah, kjer so zahtevali formalizacijo svojih teženj po oblasti. Da bi videli podobnosti med izvornim fašizmom in današnjim levim fašizmom, ki ga srečujemo na ulicah in celo v parlamentu, se je treba spomniti vere fašistov v ukrotitev kapitalizma z nadzorom delavcev in lastnikov tovarn. Sindikati, stavke in druge delavske akcije so v izvornem fašizmu nezakonite. Čeprav zasebna lastnina ostaja, država nadzoruje gospodarstvo.

Neprijavljen protivladni shod, ki ga je vodil Jaša Jenull v spremstvu komunistov in anarhokomunistov. (Foto: Twitter)

Danes imamo politične stranke že omenjenega snopa KUL, v katerem so eni manj, drugi pa do skrajnosti zagovorniki točno prej navedenega. Spremenili so le vlogo sindikatov. V svojem fašističnem svetu so zgradili svoje sindikate, s katerimi z roko v roki iščejo pot nazaj na oblast, boj za delavske pravice pa je le krinka v obliki deklarativnega izrekanja. Za izvajanje svoje politike so prek različnih mehanizmov vgradili svoj pristop tudi v državne institucije.

Tako dobijo zaščito tudi v sodstvu vključno z vrhom pravosodne hierarhične piramide in različnimi drugimi varuhi varnosti, svobode in človekovih pravic. Posledica je odnos organov do znanih aktivističnih akcij na Ministrstvu za kulturo. Tam se je neposredno promoviralo fašizem z risanjem kljukastih križev, kar so označili za umetnost. Znano je tudi, da so grožnje s smrtjo na tožilstvu razglasili za dopustne. Dovoljena so torej vsa sredstva, v skladna s fašističnimi usmeritvami iz leta 1919 v Milanu.

Politični predniki današnjih levičarskih snopov so izvajali ulične pohode po italijanskih mestih, kjer so ustrahovali neopredeljene in drugače misleče. V Sloveniji že več kot sedemdeset tednov gledamo podobne prizore z zasedbami ulic, blokadami javnega prometa, prižiganjem bakel, zažiganjem lutk, poslanskih stolov in drugih simbolnih predmetov. Mimo demokratičnih standardov ustanavljajo ljudsko skupščino, provocirajo in napadajo policijo pri njenem zakonitem delu ipd. Iz teh temeljev se občasno organizirajo nasilni protesti, ki uničujejo premoženje in med množičnim kršenjem javnega miru ogrožajo življenja. Ljubljana ni Milano in nima Mussolinija, ima pa predanega hlapčka Jenulla, ki je v dogajanju prepoznan kot glavni organizator in vodja.

Levi fašizem
Opisani pojavi so že dobro viden pojav dogajanja na levem političnem polu, ki s kombinacijo javnega pritiska na ulicah in deloma državne moči poskušajo monopolizirati politični prostor. Zaradi vsega tega lahko in celo moramo danes na glas povedati, da imamo opravka z levim fašizmom. Želijo na kakršen koli način sabotirati kandidature pripadnikov drugih političnih strank. To grobo izražajo z izključevanjem drugih političnih opcij, kar temelji na njihovem fundamentalnem cilju onemogočiti vodilno politično stranko v Sloveniji in njenega predsednika Janeza Janšo. Najnovejša verzija govori tudi o izključevanju vseh, ki sodelujejo v aktualni vladi. Ni to fašizem? Ker prihaja iz levih političnih strank in zaradi časovne distance ter delne preobrazbe, mu je treba danes reči levi fašizem.

Foto: STA

Obrobje dogajanja v znamenju fašizma
Na obrobju dogajanja se vse bolj drzno pojavljajo posamezniki, ki se združujejo v skupine in poskušajo plasirati fašistično miselnost. V svetu in Sloveniji se srečujemo s problemom nezakonitih migracij. Poleg beguncev, ki jih v Sloveniji zaradi specifičnosti te kategorije ni, so zelo razširjen problem nezakoniti ekonomski migranti. Ti poskušajo migrirati iz revnih nerazvitih držav v države z razvitimi gospodarskimi in socialnimi sistemi. To je vsekakor problem, ki ga je treba pospešeno in veliko odločneje reševati, pot pa zagotovo ne vodi prek fašizma.

Nekatere aktivnosti na socialnih omrežjih v komuniciranju z javnostjo prek t. i. live streamov izražajo močno sovraštvo do legalno priseljenih v Slovenijo, ki dajejo svoj prispevek k razvoju družbe. Trenutno so temu najbolj izpostavljeni priseljenci albanske narodnosti. Ti so za to morda najbolj primerni zaradi svojega ilirskega izvora, kar jih diferencira od ostalih priseljencev z Balkana, ki so v našem prostoru najpogostejši. Zlorabe je treba seveda odločno preprečiti, a za to obstajajo drugi mehanizmi, kot je fašizem.

V delu družbe, o katerem pišem, odločno zavračajo demokracijo kot obliko ureditve. So za krepitev države, ki naj s silo rešuje probleme in pri tem uporablja državni aparat prisile, pri čemer bi brutalno uporabili vojsko in policijo ter militantno samoorganiziranje. To je identično razmišljanje, izrazito značilno za fašizem, kjer so dovoljena in celo zaželena vsa sredstva.

Smo sredi globalnega sveta, ki prinaša mnoge zadrege. Demokracija, ki jo fašizem skupaj z drugimi totalitarizmi zavrača, je še vedno dokazano najboljša pot, čeprav ima pomanjkljivosti. Churchill je izjavil, da nimamo ničesar boljšega.

Davorin Kopše