Fiskalno pravilo na udaru

Datum:

Imenovanje nove vlade Marjana Šarca gospodarstvu ne napoveduje nič dobrega. Višje davke, višje trošarine, višje prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, višje državne izdatke in obsežnejšo regulacijo razumem kot vojno napoved tako podjetnikom kot davkoplačevalcem. Ne pomnim, da bi katerakoli od dosedanjih dvanajstih vlad v samostojni Sloveniji izkazovala tako levičarski in proti gospodarstvu usmerjen programski teror. Podjetniki se lahko samo držijo za glavo in napovedujejo zmanjšanje investicij, davčne optimizacije, nekateri pa celo selitev svoje dejavnosti iz Slovenije. Cinik bi se ob čudenju podjetnikov pridušal, da pozno prihaja Marko na Kosovo. Razen že tako izpostavljenih podjetniških zvezd, kot sta Igor Akrapovič in Ivo Boscarol, so podjetniki na čelu z Gospodarsko zbornico Slovenije in Združenjem delodajalcev Slovenije molčali, ko so trčeni mesečniki s svojimi lunatičnimi ekonomskimi idejami zarisali programske gabarite Šarčeve vlade.

Doktrinarno koalicijska pogodba nove vlade predstavlja pelmel ekonomske politike Johna Meynarda Keynesa in Edvarda Kardelja. Temelji na podmeni, da niso podjetniki tisti, ki ustvarjajo gospodarsko rast, ampak je to država z visoko javno porabo. Pri tem ni pomembno, ali država denar troši za znanost, šolstvo, zdravstvo ali za subvencioniranje ženskega dojenja psov, falconiranje, nakupovanje motorkad BMW ali vzdrževanje nezakonitih tretjesvetnih migrantov. Glavno je, da se troši tuj, davkoplačevalski ali kreditodajalski denar. Če je denarja premalo, je recept zvišanje davkov in/ali najemanje kreditov.

Novodobni kardelji v vladi bodo hitro soočeni z realnostjo, da poleg fizikalnih obstajajo tudi ekonomske omejitve. Ne, denar ne raste na drevesih, kot napotuje kardeljanska beboekonomika, treba ga je zaslužiti na trgu. In to ne z dojenjem psov, ampak s koristnimi dejavnostmi.

Novodobni kardelji v vladi bodo hitro soočeni z realnostjo, da poleg fizikalnih obstajajo tudi ekonomske omejitve. Ne, denar ne raste na drevesih, kot napotuje kardeljanska beboekonomika, treba ga je zaslužiti na trgu. In to ne z dojenjem psov, ampak s koristnimi dejavnostmi. Tako kot posameznik mora tudi družba reševati ekonomski problem, neskladje med željami in sredstvi. Če gospodinjstva dolgoročno ne morejo porabiti več kot ustvarijo, velja to tudi za družbo oziroma državo. Modra ekonomska politika je usmerjena v vprašanje ustvarjanja, maloumna na razdeljevanje. Razdeljevanje tistega, kar sploh še ni bilo ustvarjeno.

V zadnjih desetih letih Slovenija ni izkazovala fiskalne preudarnosti, tj. da bi država živela v okviru svojih zmožnosti. Visoki proračunski primanjkljaji in izjemno draga sanacija bančnega sistema so javni dolg s 23,5 odstotka BDP zvišali na 73,6 odstotka v letu 2017 oziroma na kar 31,8 milijarde evrov. Slovenija je v desetih letih iz zmerno zadolžene postala visoko zadolžena država. Odhajajoči vladi Mira Cerarja lahko očitamo marsikaj, a priznati ji je treba prizadevanja za javnofinančno konsolidacijo. Ta so vrh dosegla v lanskem letu, ko je saldo javnih financ prvič po letu 2007 izkazal presežek. Sicer skromen, v višini 13 milijonov evrov, a vendarle presežek. Cerarjeva vlada se lahko diči s povprečno 3,4-odstotno rastjo BDP, ki je vrh dosegla v lanskem letu s 5 odstotki. Ugodne makroekonomske razmere so se odrazile v občutni rasti javnofinančnih prihodkov. Tako so se prihodki države lani povečali za 1.140 milijonov evrov, tri četrtine na račun višjih davkov in socialnih prispevkov v povezavi z okrepljeno rastjo davčnih osnov. K povečanju so prispevali tudi prihodki od davka na dohodek pravnih oseb, deloma zaradi boljših rezultatov gospodarskih družb, deloma zaradi zvišanja stopnje obdavčitve s 17 na 19 odstotkov.

Ključno vlogo pri javnofinančni konsolidaciji v zadnjih letih lahko pripišemo znižanju obrestnih mer za slovenski javni dolg. Zahtevana donosnost slovenske 10-letne obveznice se je z že tako nizkih 1,15 odstotka v letu 2016 znižala na 0,96 odstotka v letu 2017. K temu dodajmo še znižanje implicitne obrestne mere celotnega javnega dolga, ki se je v lanskem letu znižala še za 0,4 odstotne točke, na 3,4 odstotka, povprečni čas do zapadlosti obstoječega dolga pa se je še podaljšal z 1,3 leta na 9,3 leta.

Kljub tem spodbudnim podatkom pa fiskalni svet ugotavlja, da odhajajoča Cerarjeva vlada ni vodila dovolj restriktivne politike in ni spoštovala fiskalnega pravila. Srednjeročni finančni cilj, tj. presežek v višini 0,25 odstotka, je zgrešila za četrt odstotne točke. Če v razmerah globalne konjunkture fiskalnega pravila ni uspelo spoštovati Cerarjevi vladi, si lahko mislimo, da Šarčeva koalicijska pogodba že v izhodišču pomeni udar na fiskalno pravilo. Tega se je zavedela tudi prejšnja finančna ministrica Mateja Vraničar Erman in zavrnila povabilo za nadaljnje ministrovanje pod Marjanom Šarcem. Preudarna odločitev. Luke Mesca kot finančnega ministra v senci si namreč ne želi nihče pri zdravi pameti.

Bernard Brščič

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...