Vlada, bolje rečeno ministrstvo Anje Kopač Mrak, je spet pripravilo še eno spodletelo novelo – tokrat Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Skozi psihoanalizo bi se dalo reči, da gre spet za profeminističen zakon, ki ima v konceptu latentno (nezavedno) tendenco, da bi sistemsko kastriral očeta. Zakon namreč izrecno prepoveduje telesno/fizično kaznovanje otrok.
Vsakršno telesno kaznovanje otrok naj bi bilo po novem zakonskem predlogu prepovedano. Ministrica za družino (ki, mimogrede rečeno, svoje družine sploh nima, ker je ločena), se spet dela pametno na področju, o katerem domala nič ne ve, oziroma ne ve, kako se v otroka – tokrat imamo v mislih predvsem dečka – naseli moralna razsodnost. Način formiranja Nadjaza (beri: instanca vesti, ki naj bi pekla, kadar človek greši), je Anji Kopač Mrak in njeni »strokovni« ekipi popolna neznanka. Predlagani ukrep po njenem spodletelem mnenju, ki ga ima kar za »strokovno pojasnilo«, ni povezan s permisivno vzgojo; je pa podlegel znamenitemu ženskemu sočutju: »Vzgoja je zahtevna – in ko govorimo o vzgoji, govorimo o pozitivnem starševstvu, katerega del ni telesno kaznovanje.« Ne vem sicer, katera od »strokovnih« svetovalk ji je to prišepnila – je pa jasno, da ideologinje omenjene novele ne poznajo etiologije in zakonitosti nastanka in razvoja moralnega razsojanja. Zakonsko, torej sistemsko simbolno kastrirani očetje, ki svoje sinove ne morejo kar »z lepo besedo« vzgojno v red spraviti (še manj mamice), bodo izgubili vso vzgojno kredibilnost.
Psihično nasilje je bolj škodljivo od fizičnega
Posledično se bo, oziroma bi se, če bo zakon res stopil v veljavo, zgodila še ena neprijetnost. Psihično maltretiranje otok, ki ima lahko status pravcatega »podjebavanja« (šikaniranja), je pa res škodljivo – veliko bolj kot pa kakšna vzgojna klofuta (bolje »čez rit«, kot »okrog ušes«). Namreč: »miselni odtis« oziroma »miselna sled« (spomin), ki ga v otroku, v njegovem nezavednem, zapusti psihično maltretiranje otroka (česar se s strani tretje osebe ne da ne opaziti, ne dokazati) v otroku »zabrazgotini« psiho/duševnost na zelo ponesrečen način. Vzgojna klofuta (»čez rit«) oziroma telesno/fizično kaznovanje je (za dečke) bistveno bolj primerno in vzgojno (pri deklicah je kontekst bolj zapleten in zagaten). Kadar »lepa beseda« ne zaleže, je telesno/fizično kaznovanje – ki seveda ne sme biti posledica starševskega (očetovega) sadizma – je intervencija z vzgojno klofuto – gledano s psihoanalitičnega vidika formiranja Nadjaza – zaželena oziroma (nadvse) dobrodošla. Deček se mora svojega očeta bati (in strahospoštovati) – ker ima oče »kastracijsko (ojdipalno) funkcijo«, saj je le-ta inherentni del pravilno razrešenega Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (pri dečku). Deklice se resnično ne sme fizično kaznovati, in to ravno zaradi narave kastracijskega kompleksa. Dekličin pričakovan telesni narcizem, ki je posledica míslenja anatomije (»ne-celih« ženskih/dekličinih) genitalij (in primerjanja le-teh z moškimi), je ključen zato, da se deklicam resnično ne sme »uničevati lepota«. Če oče deklico fizično kaznuje (četudi vzgojno), bo takšna deklica v svoji odraslosti razvila evidentne mazohistične težnje v sadomazohističnih spolnih praksah (z moškim). Pretirano očetovo fizično nasilje pa lahko deklico v odraslosti pahne celo v lezbičnost.
Med spoloma obstajajo razlike
V luči povedanega – s poudarkom v naravi kastracijskega in/oziroma Ojdipovega kompleksa – bi bilo potrebno (oba) spola v resnici ločevati – v smislu, da se deklice resnično ne sme telesno/fizično kaznovati, dečke pa se sme, vendar lahko to počno očetje, nikakor pa ne mamice. Ker: če mamica fizično kaznuje dečka (še huje je, če ga psihično maltretira), bo deček v odraslosti sovražil ženske in se tudi fizično izživljal nad njimi, in to (vselej) za nazaj, retroaktivno. Moški »zmore« fizično udariti (ali morda zgolj kronično žaliti) žensko – tudi oziroma predvsem tisto, ki mu rodi otroka (čemer si pridobi/zadobi simbolno zastopstvo infantilno doživete matere) le, če je potlačil jezo do svoje v otroštvu doživete matere. Če se mamica le prehudo fizično (sadistično) izživlja nad svojim sinom, le-ta lahko v odraslosti zapade celo v homoseksualnost (ali pa vsaj v biseksualnost). Nad tem pravilom naj se zamislijo vse tiste matere, ki misijo, da se jim je sin kot gej rodil; v resnici so ga v geja »gor-spravile«, torej »vzgojile«, ravno skozi svoj fizični (telesno-kaznovalni) sadizem.
Da ne bo kdo sedaj mislil, da je zakonitost nastajanja Nadjaza (skozi pravilno razrešen Ojdipov kompleks) kristalno jasna kar čisto vsakemu psihoanalitiku. Za Slavoja Žižka dajem domala roko v ogenj, da ve, da morajo vzgojne klofute, ki jih oče občasno »podeli« ali pa vsaj »obljublja« sinu, v resnici dovoljene. To ve tudi Zoran Milivojević. Kakšen feminilni in profeministični psihoanalitik (ala Matjaž Lunaček) ima na tem področju verjetno drugačno mnenje. Toda, če mislimo slovensko družbo normalizirati – v smislu: da morajo moški imeti t. i. testosteronsko agresivnost in (postkonvencionalno) moralno razsojanje – mora biti telesno/fizično kaznovanje (dečkov) zakonsko dovoljeno.
Takrat sem moral kljubovati takratni Varuhinji (psihiatrinji) Zdenki Čebašek Travnik, legendarnemu, sedaj že pokojnemu, pediatru Pavlu Kornhauserju, zakoncema (terapevtoma) Erzar (Tomažu in Katarini) in še komu. Hotel Mons je tisti torek pokal po šivih – ob mojih replikah, pa se je med predavatelje in publiko, ki je bila predvsem desno-konservativna, naselilo veliko nelagodja in celo jeze.
Svoje moralno oziroma psihoanalitično poslanstvo sem nadaljeval jeseni 2009, saj sem jasno in glasno kritiziral (tudi v Državnem zboru) prvo verzijo novega Družinskega zakonika, ki je potem marca 2012 padel na referendumu. Takratni 9. člen, ki je skozi »načelo otrokovih koristi« prepovedoval telesno/fizično kaznovanje, v resnici sploh ni bil v otrokovo korist niti v korist družbe. Laično javnost, psihosocialno stroko in politike sem že takrat svaril: »Naša država (spet) skuša (u)krasti otroke staršem, jim soliti pamet ter ukazovati, kaj je dobro za otroka. …/…/… V strokovnem smislu vzgoja pomeni formiranje močnega Nadjaza. Močan Nadjaz, torej moralno odgovorno osebnost, vzgajata ljubeča starša, vendar mora v tem starševskem tandemu obstajati (infantilni) (vse)mogočni oče, ki se ga mora sin tudi bati (in ljubiti hkrati). Mali “Ojdip” pa se očeta ne boji, če ne vzpostavi (intrapsihične) kastracijske bojazni skozi zaznavanje očetove fizične moči. Oče mora biti v dečkovih očeh (kastracijsko) preteč, transparentno mora posedovati (tudi) fizično moč. Deček se torej mora svojega sicer ljubečega in ljubljenega očeta na nek način tudi bati. Toda če oče sinu (fizično) nič ne more, in če deček to ve, oče pri njem izgubi vso kredibilnost. V očeh sina postane oče (sistemsko) degradiran – če že ne (simbolno) “kastriran”. In natančno za to bodo z novo družinsko zakonodajo posredno poskrbeli ultraliberalni (državni) ideologi, bolje rečeno feministke.«
Otrok ne sme biti jezen na mamico
A Anje Kopač Mrak, njenih ideologinj in strokovnih prišepetovalki, se nič ne prime. Skozi ideološko nekontaminirano psihoanalizo pa se ve, da se otrok (deček) mora preprosto bati navadne telesne/fizične bolečin (ki mu jo »obljublja« oče) – ker mu le-ta bojazen v (močan) Nadjaz vgravira (očetovski) Zakon, kot bi rekel Lacan. Nikakor pa ne sme biti otrok – ne deček, ne deklica – psihično maltretiran/»podjebavan« s (sadistično) besedo – bodisi očetovo ali materino –, ki se je v resnici sploh ne da zakonsko kontrolirati, kot si to domišljajo »zakonodajalke«, torej ideologinje noveliranega Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Torej: fizična oziroma telesna bolečina, ki jo prejme otrok – mišljeni so predvsem dečki – je v bistvu psihično koristna – beri: dečku je v moralno korist. Psihična bolečina – torej maltretiranje – pa je (psihično) škodljiva, saj v otrokovo duševnost naseljuje patos, ki bo izbruhnil v manifestni obliki šele v odraslosti.
P.S.: Imam dva odrasla sinova – enega sem t. r. moral parkrat (v otroštvu) telesno/fizično kaznovati, drugega pa mi ni bilo treba (ker se me je »malo« bal). Mamici, pa sem t. r. prepovedal, da bi najina sinova »tepla« – beri: (vzgojno) telesno/fizično kaznovala. Ker: sinova morata biti jezna na svojega očeta, ki jima postavlja meje, in ne na mamico.
Roman Vodeb