Ljubljanski župan Zoran Janković (Vir: STA)
Ob izidu slovenskega prevoda knjige Alejandra Peñe Escluse z naslovom Forum São Paulo in kulturna vojna smo lahko brali o načrtu levičarjev, kako izničiti vse tradicionalne družbene vrednote s ciljem zasužnjenja človeških duš. Zelo črnogleda napoved, njeno uresničitev dnevno doživljamo v Sloveniji.
Poleg izničenja tradicionalne družine in zasebne lastnine temeljni del tega zloveščega načrta zadeva prav kulturo. Pri nas jo razumemo predvsem kot literarno ustvarjanje, ne zavedamo pa se dovolj pomena uničevanja naše materialne kulturne dediščine, ki priča, da smo stoletja rastli s krščanstvom in njegovo omiko.
Nenazadnje so cerkvice na hribčkih neodtujljiva sestavina naše kulturne krajine. Povojna leta levičarske indoktrinacije so nam odtujila prav ta že na prvi pogled vidni del naše ustvarjalnosti. Govorimo in pišemo še vedno o pričah fevdalnega in kapitalističnega zatiranja ljudskih množic, pri tem pa preziramo vse, kar so naši predniki ustvarili v tudi zanje nelahkih zgodovinskih okoliščinah. Skratka, smo narod s pohabljenim razmerjem do materialnih prič našega narodnega razvoja.
Kar imamo danes, je le bled odmev tega, kar bi morali imeti
Po tem smo v Evropi prav gotovo edinstveni. Po vojni smo požgali domala še vse, kar smo imeli gradov, in razkradli njihov inventar. To, kar dandanes še prihaja na umetnostni trg, so le ostanki ostankov nekdanjega obilja. Umetnine, kolikor niso bile uničene že v prvem navalu naših levih talibanov, so dandanes za vedno izgubljene v tujih zbirkah in zasebnih rokah. Ljubljanski Federalni zbirni center, v katerega so osvoboditelji iz vse Slovenije vozili umetnine iz naših gradov, je bil velika samopostrežba za politične izbrance. Zaradi nepopolne evidence ne vemo niti, kdo je kaj vzel. Njihovi potomci to krajo narodnega premoženja razumejo kot legalno priposestvovanje svojega imetja. Razumljivo je, da v takšnih okoliščinah tudi nikoli nismo vzpostavili učinkovite spomeniške službe. To, kar imamo danes, je le bled odmev tega, kar bi morali imeti, in ni niti približno primerljivo s stanjem pri naših sosedih. Na tem področju vlada popolna stihija brez jasne usmeritve. Levo politično vodstvo nikoli ni imelo posluha za ustrezno financiranje spomeniškega fonda. Danes je v novi politični situaciji to prispelo do absurda. Vodstvo Zavoda za varstvo kulturne dediščine se je s stanjem očitno sprijaznilo in mu zadostuje že, če jih nihče ne meče iz službe.
Dr. Damjan Prelovšek
