Ko se človek v Sloveniji zapiše na stran političnega prostora, ki ga večinsko predstavlja stranka SDS, sprejme nase tudi veliko tveganje. Utrip Slovenije še vedno določajo sile, ki jih lahko imenujemo kontinuiteta, titoistična levica, lahko tudi udbomafija.
Kakorkoli jim že rečemo, vemo, za katero omrežje gre. Tisto, ki narekuje vsa dogajanja v tej državi, od politike do gospodarstva, kulture in medijev.
Janša in SDS sta priljubljeni tarči
Največja tarča je seveda Janez Janša. Četrt stoletja ga na vse načine skušajo umakniti s političnega parketa, da bi se znebili resne opozicije in da bi lahko v celoti zavladali. To jim ni uspelo, prej so s političnega zemljevida izginile nekoč vladajoče stranke, predvsem LDS, ki je skupaj z ostankom partije in njenih satelitov vladala ducat let. Vendar se te strukture regenerirajo, selijo se iz enega v drugo politično gnezdo, genski zapisi so si tako sorodni, da se hitro zavohajo in ponovno sestavijo. Le to jim ne uspe, da bi obračunali z Janšo in uničili SDS, res pa je naporna vsa ta dolgoletna obramba pred nenehnimi napadi. Bolj kot stranko in Janeza Janšo pa je ta politično-tajkunska tovarišija v času dolge vladavine načela zdravje države Slovenije. S kleptomansko maniro so državo spravili na rob bankrota, njihove račune pa preko višjih davkov in vse večje revščine plačujejo tudi tisti državljani, ki jih še danes zvesto volijo.
Leva politika si pomaga z goljufijami in prevarami
Janša in celotna stranka sta tista tarča, v katero radi streljajo. Ker politična konkurenca zaradi svoje kilavosti bolj slabo cilja, si v konkurenčnem boju pomaga z goljufijami. Janez Janša in stranka sta preživela že veliko montiranih procesov, ko dobro znani pisci scenarijev v igro pošiljajo policijo, sodstvo, medije. Poznam primere, ko so kriminalisti sami napisali anonimko, da so za tem šli po njeni sledi. Vsi konstrukti na koncu resda padejo, vendar to jemlje čas in energijo. Kar pa je njihov namen.
S policijo sem v svojem življenju imel kar nekaj opravka, žal več slabih kot dobrih izkušenj. Ko so me pred petnajstimi leti poskušali pokončati na pragu moje hiše, je policija ravnala diletantsko. Ne vem, ali namenoma ali ne, oboje je slabo. Na kraj poskusa umora je prišel le en policaj po dvajsetih minutah, preiskovalne sodnice na ogled kraja dogodka seveda ni bilo, zaprli niso niti ene ceste, da ne bi koga od napadalcev ujeli vsaj po pomoti. Nekdo je hitro poskrbel, da so splužili nekaj centimetrov snega, da bi se prekrile sledi strahopetnih in zahrbtnih zveri. Za materialne dokaze niso poskrbeli, vmes je sodna oblast nastavila še čudnega sodnika.
Če zločina ni, se ga lahko naredi
Čeprav sem bil žrtev, so me na vse načine poskusili narediti za zločinca. Epilog primera Petek je tudi pokazal, da so pri nas še ostanki totalitarizma, ko so zločin in zločinci cenjeni in dobro nagrajeni (visoke pokojnine, položaji, odškodnine …), žrtev pa je preganjana. Skupaj z nekaterimi medijskimi moralnimi pokvekami so začeli širiti laži, kako naj bi me hoteli likvidirati zaradi žensk, ne zaradi mojega novinarskega pisanja, zaradi nekakšnih dolgov, ne zaradi pisanja o pranju denarja v Novi KBM, inventivnosti pri izmišljotinah jim res ni manjkalo. Policiji je to ustrezalo, saj so lahko preiskavo širili daleč od vzroka, za katerega so vedeli tudi slepi in gluhi. In namesto reduciranja na enega samega naročnika in pol ducata napadalcev, so mešali meglo, češ da morajo preveriti vse informacije. Tudi šef današnje policije je kot kriminalist takrat sodeloval pri preiskavi tega primera. Vmes pa je skupina ljudi, ki je stala za napadom in mastno plačala napadalce, ob tihem soglasju organov pregona in leve politike ropala dalje. Vse do trenutka, ko so več kot tisoč ljudi oropali še zadnjega dostojanstva in jih ponošene in zdelane vrgli na cesto. Sami se še vedno vulgarno mastijo v naropanem bogastvu.
Pred zakonom smo vsi enaki. Ali res?
V floskule, kako smo pred zakonom vsi enaki, ki smo jih poslušali tudi te dni, seveda nihče več ne verjame. Represivni in pravosodni aparat te države te ob pravem naročniku in medijski podpori lahko hitro uniči. Če si žrtev, primera pač ne speljejo do pravičnega konca. Na drugi strani iz nedolžnega hitro naredijo kriminalca. Z izmišljotinami, podtaknjenimi podatki, dobro načrtovanim in do potankosti speljanim medijskim umorom.
Ko sem te dni od blizu spremljal bizarno hišno preiskavo pri poslancu Andreju Širclju in na sedežu stranke SDS, se mi je samo potrdilo spoznanje, da v živimo v vedno bolj gnilem in zatohlem okolju brez upanja na napredek. Še Cerar je nehal pridigati o morali in vrednotah, saj je očitno spoznal, kako je bil ob prodajanju te solate le še smešna karikatura. Država je sesuta. Če bo v nedeljo na referendumu potrjen še ta nori zakon, potem nam ostane samo še krik obupanih: Naj se reši, kdor se more! Intelektualci, ki naj bi prepoznali in opozorili na te mimohode vladajoče elite in krizo v državi, so zaviti v molk ali na levičarskih okopih tekmujejo v sovražnosti do desno-sredinske oziroma konservativne opcije. Tistih torej, ki ne hodijo po mestu z mavričnimi zastavami in piščalkami ali transparenti “Refugees welcome”, ampak izražajo svoj pogled svet, ki je velikokrat preslišan in največkrat zasmehovan. Zaradi medijskega enoumja, dominacije kvaziintelektualne elite, iz državnega proračuna rejenih levičarskih civilnih društev ter pohlepa vseh vrst smo pristali v tem močvirju.
Miro Petek