Ko tole berete, smo preživeli že drugi dan novega leta 2023. Skoraj ne morem verjeti, da smo že skoraj na sredini desetletja, pa se mi zdi, da je bilo komaj včeraj, ko sem se februarja 2020 vrnil s Kitajske in so mi NIJZ-jeve tete povedale, da lahko grem – kljub temu, da sem prišel iz žarišča covida-19 – mirno med ljudi, če nimam simptomov, saj znanstveni dokazi kažejo, da prenos okužbe med nesimptomatičnimi ni mogoč. Iste SD-jeve tete danes skoraj tri leta kasneje zopet harajo po NIJZ. Krog je sklenjen. Pandemija je naša življenja obrnila na glavo. Naplaknila je cel kup latentne psihopatije, ki se je prej skrivala v družbi, podobno, kot je nacionalni socializem iz Nemcev izbezal tisto najslabše, kar lahko človeštvo ponudi. Slovenija pa je v tem pogledu najbolj tragična zgodba. Ponovila se je druga svetovna vojna.
Komunisti in socialisti so otroci izrednih razmer. Ameriški rocker in svetovalec češke vlade Frank Zappa je nekoč dejal, da komunizem ne deluje, ker imajo ljudje radi stvari v svoji lasti. To je namreč vse, kar kapitalizem pomeni – sredstva produkcije v lasti zasebnikov, ne države. Oblastniki, ki se borijo proti temu, so po definiciji svoje ideologije v nasprotju s človeško naravo, ki lahko optimalno ustvarja le, če ljudje kot posamezniki s svojimi lastnimi interesi nevede skupaj pomagajo družbi. Kolektivizem je vse, odkar smo opustili nomadsko življenje in se posvetili obdelavi zemlje, dal prednost individualizmu in akumulaciji osebnega premoženja.
Socializem je vrnitev v nomadski, kolektivistični, plemenski način življenja, ki je bil tesno povezan z večno revščino, bojem za golo preživetje in življenjem na ravni hijen v afriških savanah, revščine, umiranja na obroke in kot tak povsem odtujen od sodobnega človeka. Uspelo mu je le v časih zgodovinskih pretresov, ko je spregovorilo nasilje in demagogija namesto racionalizma. Zato je oktobrska revolucija vrgla rusko carstvo ravno, ko je bilo to upehano po grozotah prve svetovne vojne. Zato so oblast na velikem delu Balkana prevzeli jugoslovanski komunisti, ko je druga svetovna vojna svet znova vrnila v čas nomadske surovosti in tako naplaknila najbolj brutalne psihopate, ki niso imeli nobenih moralnih pomislekov pobijati tudi ljudi, s katerimi so si delili kri in tradicijo.
Tudi Golobova vlada je otrok izrednih razmer. Če ne bi bilo pandemije koronavirusne bolezni, ne bi bilo Golobove vlade. Slovenski socialisti imajo mogočen propagandni stroj, sestavljen iz večinskih medijev, skrajno levih frakcij t. i. “civilne družbe, pravosodja (težko je te dni vrhovno in ustavno sodišče dojemati kot karkoli drugega kot ekspozituro levih strank), sindikatov in ostalih državnih institucij (agencij, zavodov, svetov …)
A nikoli doslej jim ni uspelo izdelati vlade, ki bi bila povsem po okusu predzadnjega predsednika CK ZK. V vsaki dekleratorno levi vladi so bili “moteči državni elementi”, sestavljeni iz podjetništvu vsaj pogojno prijaznih akterjev (prozahodna, prokapitalistična frakcija znotraj LDS, Državljanska lista, neskrajni del SMC …) Zdaj je vse drugače. Dobili smo prvo vlado, kot si jo je zamišljal Milan Kučan, leta 1989, ko je rekel, da je samostojna Slovenija najmanj zaželjena opcija in da bodo vse sile usmerili v to, da obstane Jugoslavija. Takrat so komunisti predstavili vizijo avtonomne socialistične oblasti znotraj nove konfederacije, ki bi nadomestila federacijo. Se pravi, več avtonomnosti in enako socializma. Kar se tiče socialistične komponente, jim je z Golobovo vlado po 33 letih naporov uspelo.
Dobili so vlado, ki neposredno napada gospodarstvo, kapitalizem, podjetništvo, meritokracijo … predsednica DZ kritizira podjetnike, ker so preveč “kapitalistični”, minister za delo okrca ljudi, ki imajo več kot eno nepremičnino, češ da so si jih “nagrabili”, minister za gospodarstvo ne razume, zakaj nekdo želi visoko plačo, in deli mnenje z milijonarskim predsednikom vlade, da bodo ljudje več denarja zapravljali za neumnosti – bolje, da sredstva prepustijo oblastnikom, ki jo bodo porazdelili med NVO-je na Metelkovi in “civilno družbo”. A ni ostalo ne pri besedah. Od 1. januarja naprej zaradi Golobove dohodninske reforme zaslužite manj – če ste delavec za tekočim trakom ali direktor. Tudi če ste samostojni podjetnik ali imate družbo, plačujete več davkov, kot ste jih pod Janševo vlado. V zameno pa dobite vlado, ki se šest mesecev po začetku vlade še vedno ukvarja skoraj izključno s prejšnjo vlado, medtem ko ji pred očmi razpada zdravstveni sistem in ko jo gospodarstveniki rotijo, naj jih vendarle neha uničevati, saj oni preživljajo celotno družbo.
Taka vlada je v nasprotju s slovensko in človeško naravo. Je v nasprotju s tem, kar nas je pripeljalo do tega, da smo preživeli stoletne viharje zgodovine in kot narod obstali kot samostojna in suverena državno-etnična entiteta. Dobili smo vlado izrednih razmer kot leta 1945. Takrat nas je v skrajnosti potisnila vojna vihra, tokrat pandemija.
Takrat z dejanskim nasiljem, tokrat na srečo večinoma le s propagando mogočnega agitpropovskega stroja (a ta stroj je le odmev tistega 80 let starega nasilja). Dobili smo vlado, ki nas je tako hipnotizirala s svojo “svobodno” anticovidno retoriko, da sploh ne vidimo, kako korak za korakom izvajajo dekonstrukcijo temeljev države, kot smo jo poznali. Kako zelo nas je hipnotizirala, smo videli komaj po referendumih. Ljudje so glasovali, da njihovi starši in stari starši še desetletja ne bodo deležni državno zagotovljene dolgotrajne oskrbe, za popolni prevzem RTV Slovenija s strani skrajne levice in za to, da pred začetkom hude finančno-gospodarske krize dobimo največji državni aparat v zgodovini Evropske unije. To niso racionalne odločitve. To so čustvene odločitve, ki odmevajo travmo preteklega obdobja, na katero so se svobodnjaki in njihovi omogočevalci iz ozadja tako učinkovito priklopili.
Dobili smo vlado, ki nam bo škodovala – kako zelo pa je odvisno od tega, kako dolgo bo trajala in kako dolgo bodo po njenem padcu trajale njene posledice (spomnimo PID-ovski rop iz devetdesetih čutimo še danes). Na žalost se v tem trenutku nevarnosti zaveda manj kot 40-odstotkov prebivalstva. Sicer je tudi gorečih podpornikov Roberta Goloba le kakšnih 30 odstotkov, medtem ko je preostanek prebivalstva s pomočjo medijev uspešno “depolitiziran” in o politiki več ne razmišljajo, podobno kot Rusi in Belorusi.
A iz te omame se bomo zbudili. To je jasno. Ta farsa puščajoče socialistične barke sredi razburkanega oceana kapitalističnega sveta ne bo trajala večno in bo prej kot slej nasedla na čeri resničnosti. Bili smo med ekonomsko najbolj uspešnimi državami po spopadu s koronakrizo, zdaj smo med najmanj uspešnimi v spopadu s postkoronskim svetom. Gospodarstvo že kaže znake upočasnjevanja (in kar je še pomembnejše – v primerjavi z evropskimi državami naše gospodarstvo peša hitreje). Smo na pragu zloma zdravstvenega sistema. Vlada pa v državi, kjer zmaguje vsesplošno škodljiva socialistična uravnilovka prihodkov, obljublja še več uravnilovke. Nekaj hudega je na vidiku leta 2023 in videti je, da bomo Slovenci postpandemsko depresijo plačali veliko dražje kot druge države, saj smo zaradi nje dobili prvo pravo socialistično vlado po letu 1987 (Markovićeva reformna vlada je bila v primerjavi s trenutno Golobovo pravi steber neoliberalizma). Bo pa ta čas priložnost tudi za samorefleksijo in očiščenje. Končno smo (zopet) poskusili socializem in končno bomo lahko (zopet) na lastni koži ugotovili, da ne deluje. Čeprav bomo zaradi tega zopet izgubili še eno desetletje, kot tisto izgubljeno desetletje 2010–2020. 2022–2030 bo tako zopet priložnost, da se najdemo in postanemo takšni, kot smo bili malce pred osamosvojitvijo – podjetniški, kapitalistični, inovativni in protisocialistični. Je pa to obdobje zadnji vlak, da končno dojamemo, da socializem ne deluje. Svet pa gre naprej. Nikakor si ne želim, da bi Slovenke leta 2035 hodile v Estonijo, Češko in Poljsko kot čistilke, Slovenci pa kot zidarji in kopači jarkov. Golobova vlada bo lekcija, da socializem ne deluje. Upam, da bomo tokrat to lekcijo vendarle ponotranjili.