Za začetek tega prispevka s precej nenavadnim in provokativnim naslovom naj vam postavim nekaj vprašanj. Kaj je to Greco? Kaj je to Pavliha? Kaj imata skupnega?
Kaj je Greco, verjetno ve le malo ljudi, zato pa vsaj starejši vedo, kaj je Pavliha. Obema pa je skupno, da nista resna. Toda pojdimo po vrsti.
Najprej o Grecu. Leta 1999 je v okviru Sveta Evrope začela delovati skupina držav za boj proti korupciji (GRECO – Council of Europe’s Group of States against Corruption). Slovenija je bila ena od 19 ustanovnih članic. Temeljna naloga Greca je nadzor nad bojem proti korupciji, zato ocenjujejo postopke zakonodajnih sprememb v državah članicah in splošno stanje na področju korupcije. Leta 2002 je njen podpredsednik postal Drago Kos, kasneje pa njen predsednik. Temeljni pravni akt Sveta Evrope v boju proti korupciji predstavlja Kazenskopravna konvencija o korupciji (Criminal Law Convention on Corruption), Slovenija jo je ratificirala leta 2000. Nepoznavalci bi lahko označili omenjeno organizacijo za hudo pomembno v boju proti korupciji in še čemu, toda to niti po naključju ni tako. Zakaj? O tem pišem v nadaljevanju.
Kaj pa Pavliha? Pavliha je bil satirično-humoristični časopis, ki je bil ustanovljen že leta 1870 na Dunaju, njegov ustanovitelj je bil pisatelj Fran Levstik. Po drugi svetovni vojni, v času komunizma, je bil to povsem režimski projekt, ki mu je režim dovoljeval omejeno kritiko samega sebe, da bi tako sam sebe predstavil kot nekaj demokratičnega. Leta 1965 je ta časopis dosegel naklado 63.000 izvodov, kar je bila takrat najvišja naklada kateregakoli časopisa v nekdanji Jugoslaviji. Takratna enopartijska oblast je delovanje tega časopisa nekako tolerirala, čeprav ga je v celoti nadzirala. Leta 1991 je imel časopis le še 2.600 izvodov naklade in jasno je, da je nehal izhajati.
Greco seveda nima svojih neodvisnih poročevalcev in preiskovalcev. Zato je v celoti odvisen od informacij, ki so objavljene v nacionalnih medijih, kdo o tem poroča v naših dominantnih medijih, pa vemo. Je pa seveda odvisen tudi od sporočil iz države članice, ki mu jih pošiljajo posebej izbrani posamezniki ali institucije. Ne morem s prstom pokazati na posameznika ali institucijo, ki je v tem primeru pošiljal ali pošiljala sporočila na sedež Greca, a veliko se ne bom zmotil, če omenim Draga Kosa, Gorana Klemenčiča, Darka Stareta in druge nekdanje podpredsednike in preiskovalce KPK ter seveda nekatere nevladne organizacije. Med njimi ne boste našli takih, ki bi bolj globoko dihali z desnim krilom pljuč, našli pa boste zaprisežene levičarje. Ti so torej informatorji Greca, ki pač napiše ali sporoči to, kar mu omenjeni narekujejo. Pogosto gre za prepise njihovih tekstov z vsemi slovničnimi napakami.
V Sloveniji svoje k temu dodajo še režimski pisuni in režimska trobila (tak primer je prispevek Petra Lovšina v Dnevniku z dne 24. 6. 2019 z naslovom “Zaradi primera Kangler Slovenija pod drobnogled Greca”), ki povsem nekritično in neobjektivno poročajo to, kar so spisali naši levičarji in poslali na sedež Greca, morda pa tudi njim.
Greca, njegovih ocen, sporočil ali zahtev, torej ne moremo jemati resno, saj gre v primeru Slovenije za ocene, stališča in zahteve naših skrajnih levičarjev in nikakor za vsebinsko točne ocene. Če bi Greco informacije o posameznih primerih in zadevah zbiral politično nevtralno, bi lahko ustvaril res neodvisne ocene in stališča, ker pa to počne, kakor počne, je seveda hudo podoben Pavlihi.
Dr. Vinko Gorenak