“Izdajalci” iz Argentine

Pedro Opeka (Foto: STA)

Leta 2013, ko sem se potikal po Argentini, sem imel priložnost in čast spoznati tudi nekaj argentinskih Slovencev. Gre za Slovence in njihove potomce, ki so bili po 2. svetovni vojni zaradi protikomunizma s strani nosilcev rdeče zvezde pregnani iz Slovenije in so si svoj drugi dom ustvarili pod ozvezdjem Južnega križa.

Večinoma si delijo podobne zgodbe. Maja 1945 so se z družinami umaknili pred partizanskim nasiljem na Koroško. Tisti, ki so imeli srečo in niso bili vrnjeni v Slovenijo, kjer bi jih zadela kalvarija škofovih zavodov, Teharij, Kočevskega roga ali katero od drugi morišč, so se nato preko begunskih taborišč v Avstriji in Italiji izselili v Argentino.

Neokusne čestitke za Dan OF
Gre za Slovence, za katere slovenska država uradno pravi, da so
določeni razlogi narekovali tudi nastanek slovenskega izseljenstva, ki pa se nahaja v državah preko oceanov. Ali je res tako težko reči bobu bob in še 25 let po deklarativnem prelomu s totalitarističnim, komunističnim, nedemokratičnim režimom zapisati, kateri so ti “določeni razlogi”? In preiti iz birokratske latovščine k resnici?

Potem bi verjetno tudi na slovenskem veleposlaništvu v Buenos Airesu dvakrat premislili, preden bi argentinskim rojakom čestitali ob praznovanju dneva OF, kot se je to zgodilo letos. Naj se ve, da smo na Slovenskem oziroma nad Slovenci (še vedno) mi gospodar! Čestitka verjetno ni naključje, saj slovensko veleposlaništvo v Argentini vodi veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan. Starejši se je morda še spomnite kot poslanke LDS. Strankarske in poslanske tovarišice sedanje direktorice Televizije Slovenija Ljerke Bizilj ali bivših zunanjih ministrov Dimitrija Rupla, Zorana Thalerja in Davorina Kračuna.

Begunci zbežali pred komunizmom ter začeli iz nič
Ob prihodu v Argentino slovenskim izgnancem ni bilo lahko, saj so večinoma začeli iz nič. Čez teden so trdo delali, poprijeli za vsako delo, da so preživeli in sebi ter svojim družinam zagotovili obstoj. Ob prostih koncih tednov pa so gradili slovenske domove. Prostore za slovensko skupnost, ki so omogočili, da so vztrajali in ohranili slovenstvo, na kar so sedaj upravičeno ponosni.

Kolumnist Gal Kušar (Foto: osebni arhiv).

Kolumnist Gal Kušar (Foto: osebni arhiv).

Naj povem, da ti “domači izdajalci”, ki naj bi potujčevali, preganjali slovensko besedo in pomagali izbrisati Slovenijo, še sedaj govorijo kleno slovenščino! Pa ne samo oni, tudi njihovi otroci, vnuki in pravnuki! Človek si samo želi, da bi imeli Slovenci več takih “narodnih izdajalcev”! Ohraniti slovensko kulturo in slovenski jezik v tujem kulturnem okolju, daleč od matice, ni mačji kašelj! V vseh domovanjih, ki sem jih obiskal in kjer so me prijazno gostili, nisem videl niti ene nacistične zastave ali svastike.

Argentinski Slovenci so veliki domoljubi
Povsod pa sem opazil slovenske zastave in podobe Brezjanske Marije. Nacizem, svastike in protislovenstvo so pri domobrancih in njihovih potomcih v Argentini tako blizu realnosti, kot je obstoj Janševe zasebne klinike v Avstraliji. Če je kateri od slovenski novinarjev prepričan v njen obstoj, mu predlagam naslednje. Naj si kupil letalsko karto, gre v Avstralijo in naj prinese neizpodbitne dokaze o njenem obstoju. Ob predložitvi dokazov mu z veseljem povrnem stroške letalske karte in potovanja v zameno za vse pravice do objave ekskluzivne zgodbe. Morda je to izziv za kakšnega odpuščenega (raziskovalnega) novinarja, ki išče novo Delo?

Ne vem, če sem kje v Sloveniji srečal bolj pristno in večje domoljubje kot pri argentinskih Slovencih. Pa ne gre za nacionalizem, folklorne običaje, negovanje tradicije, slovensko hrano ali pesem, ampak gre za pristno domoljubje. Pri argentinskih Slovencih nisem opazil želje po maščevanju. Bolj žalost in razočaranje, da se domovina do njih obnaša kot mačeha in ne ceni njihovih naporov za ohranjanje slovenstva.

Bo četrta generacija argentinskih Slovencev izgubljena?
Seveda tudi v slovenskih skupnostih v Argentini ni vse idilično. Pojavljajo se razpoke, ljudje so vedno manj pripravljeni narediti kaj zastonj in žrtvovati čas ali denar za skupnost, mladi se gredo v soboto zvečer raje zabavat in udeležbo pri jutranji slovenski maši prespijo, vedno več je mešanih zakonov, mladi se raje učijo angleščine kot slovenščine … Če ne bo nekaj hitro narejenega, bo četrta generacija Slovencev izgubljena.

Da argentinski rojaki do Slovencev ne gojijo zamer in da so rojakom v stiski vedno pripravljeni pomagati, ne glede na ideološke ali politične razlike, dokazuje tudi marčevski dogodek, ko je Slovenka na potovanju po Argentini doživela hudo prometno nesrečo. Gre za hči novinarke RTV Slovenija in dolgoletne dopisnice iz Trsta ter “suspendirane” neuspele kandidatke na listi LDS za evropske volitve.

Argentinski Slovenci vedno pripravljeni pomagati slovenskim rojakom
Slovenski rojak je takoj, ko je v lokalnih medijih izvedel za hudo nesrečo, ki se je pripetila Slovenki, odhitel najprej v bolnišnico in nato v hotel, kjer je našel oskrbljeno ponesrečenko. Skupaj s svojo hčerko sta ji pomagala pri urejanju vseh papirjev v bolnišnici in na policiji ter pri dokumentih, ki so bili potrebni za polet iz Argentine domov. Še več, oskrbovala sta jo s hrano in pijačo, jo spodbujala in ji pomagala ter vseskozi skrbela zanjo, da je lažje premagovala telesno bolečino, strah in skrbi, ter se srečno vrnila v Slovenijo. Brez njiju bi bilo ranjeni Slovenki v tujini in tudi njeni družini v Sloveniji še veliko težje in huje.

Slovenski rojak, ki je tako nesebično pomagal, je Peter (Pedro) Skvarča. Vrhunski alpinist, priznani raziskovalec ledenikov, Patagonije, Antarktike ter tudi direktor Glaciariuma v El Calafatu. Rojen leta 1944 v Ljubljani kot sin bančnega uradnika, ki je bil kot domobranski oficir po vojni ubit med množičnimi izvensodnimi poboji, verjetno v Teharjah. Mamo, ki je tudi bila bančna uradnica, neaktivna v politiki ali vojski, je Udba dvakrat odpeljala v zapor, kjer so jo strahotno mučili. Prvič so pijani komunisti vdrli v stanovanje na Mirju ponoči ter mamo odpeljali v zapor za skoraj leto dni.

Odhod v Argentino
Hvala Bogu je tedaj teta lahko prevzela skrb za Petra in njegovega brata Jureta. Drugič je Udba Petrovo mamo pobrala kar na cesti in jo odpeljala na zaslišanje. Njeno edino hudodelstvo je bilo, da je bila žena domobranskega oficirja. Seveda sta dolgotrajni zapor in mučenje pustila hude posledice, tako telesne kakor duševne. Mama je izgubila službo, družino pa je preživljala z zaslužkom, ki ga je dobila s pletenjem jopic, ter s pomočjo hrane, ki so jo dobri sorodniki pošiljali s podeželja. Tudi Peter in Jure sta bila zaznamovana. Kljub temu da je bil Jure odličnjak, ni bi sprejet na klasično gimnazijo. Končno so leta 1956 odšli v Argentino.

Gal Kušar